miran jarc - potop

Miran Jarc me je poglobil v zavedanju prepletenosti preteklosti s sedanjostjo,
zdi se, da ena brez druge ne obstajata, ker je prva “rodila” slednjo. V sedanjosti je vedno preteklost, in ko nas ta preteklost ne omejuje, ampak iz nje naredimo platformo, na kateri lahko trdno stojimo in zato gradimo, takrat – iz moje lastne izkušnje – pridemo do svobode.

Uvidimo, katere spone preteklosti smo pustili za seboj in se med drugim tudi skozi njih oblikovali, takrat ne mislimo, da smo svobodni, ampak SMO spoznali svobodo. Vsaj za trenutek, saj že v nekaj minutah smo zopet objeti z novim “oklepom”, katerega se bomo zopet osvobodili. Analogija z jastogom, ki menja oklepe, in vedno, ko mu postane premajhen je pod močnim stresom, mi je tukaj zelo všeč, če sem ti drugače nerazumljiva.

Bere se čisto logično in preprosto,
ampak – zdi se mi, da to velikokrat pozabljamo.

Živimo, no tako se počutim, sploh, ko smo mladi; z idejo, da nas preteklost ne zaznamuje in ne oblikuje, želimo si verjeti in se počutiti, da smo popolnoma svobodni, brez okovov, brez madežev preteklosti.

V zgodnjih dvajsetih se nam brez napora, ponavadi še uspe počutiti tako, hitro pa življenje prinese, svoja razkritja, ki nas večinoma na mnogotere načine prisli, da se vprašamo, kdo smo bili, kaj se nam je dogojalo in kdo smo?
Od kod prihajamo?

Ponavadi je nekako tako, no vsaj moja osebna izkušnja temu priča in izkušnje mladih odraslih okoli mene, s katerimi si delimo izkušnje in nauke življenja.
Brez razumevanja preteklosti, tako osebne, kot kolektivne, se breme sedanjosti veča, brez pogleda nazaj, si ne upamo zares iti naprej, oz. sploh ne moremo iti naprej, ker da lahko stopimo korak naprej, more obstajati prejšnji korak in korak tukaj, zdaj.

Na koncu če se le potrudimo, pridemo do razumevanja trenutka tukaj in zdaj,
najdemo oprijemljive točke iz katerih lahko naprej pletemo mogoče mrežo,
mogoče slikamo podobe, mogoče nadaljujemo pot, ki so jo tisti pred nami že davno začeli, nam jo predali, da jo lahko nadaljujemo oz. presežemo.

Vse, kar imamo je zgrajeno na ramenih velikanov. Če ne poznamo teh velikanov, ali sploh lahko sedimo na njihovih ramenih, se sprašujem?
Zadnja leta sem namenila, kar nekaj sto ur raziskovanju zgodovine, na različnih profesionalnih področjih in spoznala, da vsak strasten človek, se poln vneme vpraša, kje se je vse to, kar se počutim, da sem – začelo.
Kdo je bil prvi, ki ga je neustavljivo gnalo vedeti in razumeti, to kar mene?

Eden od teh velikanov je tudi Miran Jarc, zagotovo. Čeprav ni prvi, je pa med prvimi, mogoče danes ne, ampak ko bomo časovnico zrli z večje razdalje, naprimer čez 2000 let sigurno bo, oz. se sprašujem ali ga bodo čez 2000 let še sploh poznali,
ali vedeli, da je bil z nami? In če nebi? Kaj nebi to bila enormna izguba?

Tudi na nas je odgovornost, da o tem govorimo, saj tako prenašamo in ohranjamo živo, to kar je pravzaprav, nam omogočilo, tako življenje, kot ga danes imamo.
Sprašujem se pa tudi, če bi temu namenili več pozornosti, da nebi določene stvari ostajale samo znotraj zaprtih krogov učenih ljudi, če bi bilo boljše, kot ga imamo?
( In morem biti iskrena, da sem skoraj prepričana, da je odgovor pritrdilen.)

Mogoče moja nerazgledanost botruje mojemu lastnemu spoznanju,
da ga niti dobro ne poznamo, ampak sem tudi pri akademikih prebrala, da je potisnjen na sam rob zanimanja, kar se utemeljuje s tem, da se za časa svojega življenja nikoli ni povezal s katero od založb, organizacij, naj bi bil del novomeške pomladi, ampak je Aleš KOZÁR zapisal, da je bilo sodelovanje z avtorji novomeške pomladi samo zunanjega značaja in ne notranjega. Njegova pot je bila precej samotarska. Ne vem, če bi se sprehajala po ulicah Slovenije in vprašala povprečnega Slovenca, naj mi našteje 10 velikih slovenskih pesnikov, kolikokrat in kdaj bi prišel na vrsto Miran Jarc. Sprašujem se, zakaj ne? Ko nam ponuja tako zakladnico svoje GOLOTE.

….in ja tokrat, v tem POTOPU, v tem Spoznavanju skozi poezijo,
je najbolj pomembna golota, njej bom namenila, kar nekaj pozornosti.

Saj potop in golota, imata veliko skupnega, četudi ti mogoče na prvo žogo ne izgleda tako. Mogoče pa že imaš svoje videnje,
kjer to dvoje povezuješ?

Najbolj svobodne ljudi, katere sem spoznala na svoji poti življenja, skupno jim je vedno to, da so bili popolnoma sproščeni v svoji goloti, tako fizično, kot nefizično.

Čeprav jih zaradi tega občudujem – vem, da mi je ob njih ravno zato tako neprijetno, ker so tako goli. In tako nedolžno gledajo na goloto, tako čisto sprejemajo svojo goloto, kot tudi mojo oz. tujo.

Večinoma (tudi) na fizično goloto, odložimo svoja poželenja, svoj sram, svoj gnus, svoje zadržke, svoj bes, svojo jezo, svoj strah,… predstavljajmo si, da bi se nekdo po Prešernovem trgu, sprehodil gol, sploh če bi to bila ženska, mislim, da si vsi znamo zamisliti, kakšen plaz komentarjev, bi to sprožilo pri ljudeh.
Ravno neke bistrine in čistosti, nebi bilo v njih?
Vsaj veliko ne?
Pa vsi smo goli, kaj nismo?

Pa če smo čisto objektivni, še vedno obstajajo plemena, ljudstva, kjer so goli vsakodnevno eden pred drugim in s tem nimajo nikakršnih težav, tudi nikoli nisem zasledila, da bi bila pedofilija pri njih velik problem, kot zna biti pri nas oblečenih; v hramih, kjer naj bi prebival Bog, šolah, domovih in ulicah.
Očitno na goloto ne odlagajo vsega,
kar si ne upajo priznati, da nosijo s seboj, oz. mogoče veliko manj tega nosijo seboj?

Zakaj?

Pesnik se slači pred svetom (tisti, ki se radi slačijo skupaj z njimi, jih na koncu prevajajo v tuje jezike ali govorijo o njih, ali se trudijo, da bi tudi drugi slišali o njih, tako se vedno več ljudi, lahko zagleda v njegovi goloti, če si tega le želijo),
pred nami je vedno bolj gol, slači in slači se z vsako besedo.

Beremo ga in beremo, in če se človek ranljivo, nedolžno in čisto slači pred nami, lahko naredimo najlepše in najbolj osvobojajoče dejanje; slečemo se tudi mi.

Določeni ga morejo razumeti, ker jih nekaj neustavljivo privlači, drugi ga radi analizirajo, tretji ga samo želijo čutiti.

Ampak analiziranje in seciranje vedno vodi v to, da vsak, ki to počne odlaga na pesnikove besede vse to,
kar odlagamo na vse tiste, ki so goli.
Mogoče je to smiselno početje, če ne znamo se samo sleči in čutiti.

Bolj goli, kot si upamo biti mi. Pravzapra vsak, ki analizira, išče pomen, razlago, se tudi slači, čeprav se tega ne zaveda,
velikokrat z izgovorom, da je to pesnik mislil, v resnici je samo v pesnikovi goloti, videl svojo misel bolj bistro.
Ob njegovi ( pesnikovi ) goloti, si je lažje dovolil govoriti o svoji goloti, ker mogoče misli, da vseeno ne govori o sebi, toliko kot v resnici govori.

Ampak, ko vsak od nas govori o sebi, kaj ne govori to o vseh nas?

In ni rečeno, da je ta bistirina, bila enaka, kot je bila pesnikova, ko je iz nje pisal.
Kako to vem?
Ker se točno to dogaja, ko ljudje berejo mojo poezijo, na začetku sem verjela, da je pomen in sporočilo zelo jasno, dokler drugi niso začeli deliti svoja videnja in spoznanja z menoj, v tipanju, moje potrditve, da vidijo in razumejo prav. 

In nekaj naredim, vedno se strinjam, da so prav videli. Veš zakaj? Ker so res, jaz tudi potem vidim, da to lahko notri vidiš in, da je to res notri, in da če nekdo nekaj vidi,
kdo sem jaz, da mu bom rekla, da to ni tam? Ker jaz imam tudi to svobodo, da v vsaki svoji poeziji, lahko vidim, vse, kar si želim. Zakaj, je drugim tudi nebi dovolila?

Zdi se mi, da je to enako, kot da bi rekla človeku: Nisi se pravilno slekel. Ali obstaja nekaj takega, kot da se ne slečeš pravilno?
Kot je meni znano, ne?
No, tako je tudi tukaj.

;Smo v tretjem zapisu Spoznavanja skozi poezijo, in mogoče se ti je do sedaj zazdelo, če si seveda prebral oba do sedaj, da nimajo neke povezave, no mogoče te presenetim in se navežem na Zrcalo – Srečko Kosovel in Lepo Vido – France Prešeren.

Pridejo trenutki v življenju, ko svoj zlati čoln spustimo v močvirje, srečamo se tudi s tem, da smo sami črni zamorci, ki znamo voziti brako in pomagamo Španski kraljici, da imamo prestolonaslednika, ker brez njega, ne vemo kaj nas čaka, to družino vsaj poznamo, vemo kako z nami ravna? Ali smo Lepe Vide, ki se odpravijo na ladjo, po boljše življenje, stran od svojih skrbi, ki izgledajo prevelike? Skratka, ladja je tista rešilna bilka, ki nam lahko na tej poti pomaga, priti na drugo stran, mogoče je boljše če rečem, ven iz situacije v kateri smo. Ali pa so vse te barke, tolažba, da ne čakamo zaman pri oknu.

Malo bi eleborirala idejo o zlatem čolnu, v svoji kreaciji Kosovel vpraša: “Zakaj si izpustil v močvirje zlati čoln? Tukaj puščam zapis zdravnice Kornelije Popeh Toth, ki nekaj podobnega omenja, če te zanima njena pot in njena transcendenca, le išči naprej, puščam ga z vedenjem, da v sebi skriva “znamenja”, ki se nam vsem na tej poti razkrivajo in te mogoče, odpre za drugačen pogled na svet, ali pa ti, da pogum, da kar stopi naprej in ona je takole zapisala v svojem zapisu:

“Ta nova transcendenca me je pripeljala v svet, ki je bil popolnoma nov in neznan tudi na splošno. To je bila »pot iz močvirja« in moja naloga je bila, da se »s padalom spustim« v »močvirje« do nekoga, ki je potreboval pomoč in da za njega »najdem in izdelam pot«, da bi ga varno pripeljala ven. Morala pa sem tudi sama zase poiskati pot ven, sicer bi tudi sama obtičala.” 

Črni zamorec je pravzaprav vsak od nas oz. del nas, ki išče rešitve za druge, ko le ti verjamejo, da potrebujejo zunanjo rešitev. Iskreni bodimo, zunanje rešitve potrebujemo, saj nimamo dovolj znanj in kompetenc, vpogledov in kapacitet, da bi vedno, lahko sami našli pot ven iz situacije v kateri smo se znašli in s tem ni nič narobe, saj zato tudi tukaj smo in nas je toliko, vendar nikoli ne smemo pozabiti, da ko priskočimo na pomoč drugim, moremo vedno imeti tudi pot rešitve za sebe. V primeru, če tega nimamo, se bomo znašli na mestu Lepe Vide, ne smemo pozabiti, h čemu se želimo vrniti, če na to pozabimo, nam reševanje tujih težav vedno predstavlja zelo dober beg pred seboj.  Vendar črni zamorec pomaga v mitu o Lepi vidi, dvema ženskama, ki nista uspeli najti rešitev za sebe znotraj svoje družine in sta videli rešitev v nekom drugem, nekje drugje. Medtem, ko tudi sam črni zamorec, nima svojega življenja, ampak tudi je na morju, za druge. Nihče na koncu ni na voljo resnično ne za sebe, ne za druge.  Radi rečemo, da imamo v Sloveniji pasivne like v mitih ena od njih je tudi Lepa Vida. Pa je čisto zares pasivna?

Črni zamorec je pomagal Španski kraljici, medtem, ko je zavedel Lepo Vido? Celo rekel ji je, da si bo pozdravila srčno rano.  Ampak je prepoznal, da Lepa Vida ni srečna. Bi jo sploh nagovoril, če nebi bila? Različne interpretacije Lepe Vide sem si prebrala in različne razlage tega, kaj nam bi nam ta mit odgrinjal, ampak sama se lahko z vsako od njih strinjam, ob enem, ga tudi vidim na svoj način, ki niti mogoče ni tako drugačen, kot ostali pogledi, ampak mogoče pogled, ki ne očita Vidi, njenega hrepenenja in nesreče.

Sama ga vidim, da če dobro ne skrbimo za ženske v svoji okolici, te ženske nimajo podpore, ne morejo ne hraniti svojega sina, niti ne vidijo sreče v tem, da skrbijo za svojo družino. Takrat, smo pravzaprav vsi ranljivi, ko se nam to zgodi v družbi, ker brez mame otrok – ni nahranjen, … in če je mama prazna in izropana? Če ni Španska Kraljica, ki lahko pošlje Zamorca po sivem morju, da gre iskati pomoč, kaj Ženska, kot je Lepa Vida lahko naredi? Kot, da jo lepe besede pobožajo in premamijo na čoln. Vsi jo lahko obsojamo, ampak ona je samo tam na obali stala in plenice prala, ona je bila tista, ki je razkrila po čem hrepenimo in kje smo, ona je bila lahka tarča in če ženske v svoji okolici naredimo lahke tarče, kdo smo mi?

Črni zamorec odigra svojo vlogo, ko smo na Zlatem čolnu in opravimo svojo nalogo, ko spoznamo vse te vloge in vso to igro, ki se za nas odigrava in preigrava okoli nas, se svetilniki ugasnejo, ne kažejo več poti, ker nobena pot; mogoče nima več smisla. Nobena od teh vlog nam mogoče ni všeč? Mogoče uvidimo, da smo vse te vloge že odigrali? Mogoče nobeno od njih ne sodimo? Se zavemo, da so vse samo del procesa?

No, takrat. Lahko ladjo potopimo, kaj praviš? Saj nič drugega, nima več pomena, vse zgodbe se že odigrane, vsaj tukaj na površju. Vse je že razkrilo svoj pomen. Pri goloti in potopu je vedno tako, ko nam nič drugega ne preostane, nam ostaneta prav onadva: Golota in Potop. Ali se selečemo in se razkrijemo ali pa se potopimo, do dna.  No, tako sem sama prišla do tukaj, do Miran Jarca in upam, da ti naslednja njegova pesnitev, kaj prinese in odnese.

Miran Jarc

Godba na potapljajoči se ladji

I.
Če bi legel pod večerno zarjo
in prisluhnil valovanju trav
in razprožil roke kvišku, da bi ob njih
drseli zračni tokovi od vseh strani sveta,
če bi vdihaval vsemirsko molčanje daljin
in bi se gledala iz obraza v obraz
priroda in jaz — Evropejec — — —

o, tedaj bi moral od vesoljne bolesti umreti!

II.
Na veji ptiček ziblje se in kliče
in kliče svoje sončne brate …
Od obzorja do obzorja so razpeta
barvna zrcala; v njih se ogledava
oblak in gora … gozd … nebo in zemlja …
vse se smehlja se v blesteči vseradosti.

Sredi planjave stoji človek-edinec:
telo — trhlo drevo — osušil je glad,
okostenele roké, vpijoče na vzhod in zapad,
oči kričijo pod nebo
vsemu vesoljstvu strašno vest:

Človek umira — — —

zapuščen, osamel — — —
Kje si, kje si
Bog, o Bog!
Na veji ptiček ziblje se in kliče
in kliče svoje sončne brate …
od obzorja do obzorja vse žari, vse žari …

III.
Zaprimo okna, prižgimo luči,
na strune udarimo, napolnimo čase,
plešimo, plešimo, plešimo, plešimo,
pevajmo, vriskajmo! Skupaj, vsi skupaj,
tesno, tesneje, da gneča bo večja!
Plešimo, rajajmo dalje, brez konca,
da se omamljeni več ne zavemo,
da bomo gledali le še vrtenje teles,
da nas bodo preplavljali godbeni vali,
da nas mlačni vonji zagrnejo.

Kajti
od zunaj polzi kot mraz škrtajoč,
grozničav strah:
na nebu obstala sta Mart in Saturn.
Izza obzorja že raste ogromen komet —
mrtvih prokletstvo …

Nikar, o, nikar,
plešimo, rajajmo, vriskajmo dalje, brez konca,
skupaj, vsi skupaj, tesneje, tesneje, tesneje!

IV.
Obsipamo se z raketami iz samokresov,
po cestah pobiramo bele trde rože,
strah nas meče v dvojno sopeče naročje,
strah ometa z nami hišne zidove.
Naši kriki so kakor zvenk razbitih zvezd …

Nebo je črno — — —

V
Ko gledam ribo, ki se požene iznad vodé,
da bi srknila sonce ali zrak,
pa se spet hlastno vrže valovju v naročje nazaj …

in ko motrim živali, ki smo jih čez dan
prisilili gledati po naše,
a se jim na noč oči spet razširijo v zverski pogled —

ali pa ko vidim cvetlice in drevesa,
tiho in vdano rastejo, kot je od vekov določeno:

o, vse stvari živé v svojih krogih
če bi jih zapustile, prenehajo biti! —

samo ti, samo ti, Ahasver — Človek,
ki si prst in voda, drevo in žival
in še nekaj, kar je čudno in grozno in veličastno,
pa izven misli in besed,
samo ti stopaš iz risa v ris,
ki si si ga vedno znova občrtaš,
ne moreš nazaj in ne moreš umreti,
moraš naprej in ne moreš umreti …

Kako vesoljno smo osovraženi!
Kako smo osamljeni sredi prirode-pustinje!
Ni nam še dom dograjen kakor drugim stvarem,
smo kakor med nebom in zemljo blodeči, leteči
Holandec …

————————————————————————

Za konec pa te povabim pogledati še: Ni obale ni, po delih Mirana Jarca, r. Jaša Koceli, Gledališče Glej

Tudi obale ni, tudi ta nam ne prinaša rešitev?

 Poezija je tako veliko platno, da si na njega upajo slikati samo tisti, ki se ne bojijo, da mogoče njihovo delo – ne bo nikoli dokončano.