NEKAJ MALEGA O MOJI POTI

Še predno sem znala pisati, sem risala vijuge po zvezkih in očetu nosila, da prebere, kaj sem napisala. Oče je vedno imel kakšno dobro zgodbo in sem rekla: ”Kako jaz dobro pišem, morem pisati še naprej.“ Zgodil se je dan, ko sem dala še mami, da prebere, in čeprav se je trudila za očetom ponoviti, je določene dele zgodbe izpustila. In takrat sem ugotovila, da sta me malo nahecala.

Prve pesmi sem pisala še z velikimi tiskanimi črkami in še danes jim imam doma na Jesenicah. Ko smo se v šoli učili o pesnikih in pisateljih, sem to jemala blazno resno, saj sem se v njih prepoznala. Okolica pa je kaj hitro sporočila, da so pesniki pijanci in nekoristni, in še nihče od sošolcev ni preveč užival v literaturi, vsaj tako sporočilo sem sama zaznala in sprejela. In takrat sem se odločila, da sem nekoristna in da to, kar rada počnem, nima nobene vrednosti, da ljudje tega ne marajo ter da moram poiskati, kaj koristnega lahko počnem za ta svet.

Pri 12 letih sem bila prvič z mamo na masaži in sem si rekla, to je pa res odlično znati, ljudje bodo tako uživali. Čeprav sem bila med nadarjenimi, sem se odločila za kozmetično šolo. Za marsikoga sem zapravljala svoje potenciale, ampak jaz sem tako uživala, da bi še enkrat isto ponovila, če bi lahko.

Za študij sem si izbrala dietetiko, ker sem si rekla: “Če se dobro prehranjuješ, se dobro počutiš.” In še oboževala sem človeško telo in naravoslovne predmete. V drugem letniku, ko sem imela priložnost opravljati prakso v jeseniški bolnišnici, sem videla vse te predane ljudi s čudovitim poslanstvom. Takrat sem ugotovila, da nimam nič skupnega z njimi; najprej sem pomislila, da je kaj narobe z mano, da nimam sočutja, kasneje pa, da mogoče še nisem našla svojih ljudi. Moja šibkost številka ena je prav natančnost in za dietetika, sploh v kliničnem okolju, je včasih vsak gram pomemben.

Na koncu tretjega letnika sem se odločila pustiti študij in si zapreti to pot, da ne bi iz obupa pristala na ta poklic. In sem si rekla: “Prišla si po znanje, znanje imaš. Če veš, da to ni tvoja pot, pojdi in najdi svojo.” In danes, ko gledam nazaj, ne vem, če bi karkoli drugače naredila. Res ne bi tega znanja, ki sem ga v šoli pridobila, zamenjala za kako drugo izkušnjo.

Vedno sem se spraševala, kaj bi rekla svojemu otroku. In vedno bi mu rekla, da ni pomembno, kaj svet pravi in kaj pravim jaz; kar si ti želiš, to naredi. Tudi če boš padel, tudi če boš zgrešil, vedno se lahko vrneš nazaj. Zavrnila sem dve službi in se podala na pot podjetništva. In tako je šla ta pot, moja depresija, ki se je začela med študijem se je stopnjevala in stopnjevala, medtem ko so se mi dogajale navzven super stvari in bi si človek predstavljal, da sem najbolj srečna, sem bila v resnici najbolj prazna in nesrečna v sebi.

Nisem vedela zakaj, iskala in iskala sem, hodila na terapijo. Nekaj časa je bilo boljše in ko sem zopet padla v to luknjo, je bilo vsakič znova slabše. Medtem pa se je tri leta dogajalo, da sem pisala pesmi, ko sem bila sama s sabo. Te pesmi so se pisale in pisale.

Prejšnje leto februarja sem se eno jutro zbudila in nek glas v meni mi je rekel: “Včeraj si napisala zadnjo pesem.“ Vstala sem in se vprašala, kakšna pesem je to sploh bila in jo šla brat. Usedla sem se in ostala s temi pesmimi cel dan, nisem ne jedla ne počela ničesar drugega. Vedela sem, videla sem pot. Med vsemi pesmimi sem našla tiste, ki so me vodile. Te svoje pesmi sem tudi velikokrat sama sebi brala, ker se mi je zdelo, da nosijo v sebi močna sporočila, ki so mi olajšala pot. In ko sem imela slabe dneve, sem si rekla: “Poglej, kaj si napisala. Nisi tako zanič, če ti to sama pišeš.” Pesmi so bile moji trenutki svetlobe v tej temi. Naslednji dan sem se zbudila in sem dobila sliko, kaj bo na zadnji strani.

Tri dni sem knjigo sestavljala v celoto, tretji dan sem jo prebrala ter prišla do konca in knjigo začutila. Pomislila sem, če to lahko še kdo drug začuti, morda lahko to začuti vsaj ena oseba in ji te pesmi prinesejo to, kar so prinesle meni. Če se to lahko zgodi, moram narediti vse, kar je v moji moči, da pridejo do ljudi. Knjiga bo v drugi polovici leta izšla. Maja lani sem začela deliti poezijo in svoje zapise na svoji spletni strani ocemnevidno.si.

Od tistega dne v februarju, ko sem spoznala, da sem že celo svoje življenje na skrivaj pesnica in pisateljica, nimam več depresije. Prišla je še trikrat in odšla še v istem dnevu, ko sem se usedla in začela pisati. Prišla je kot opomnik, da spet ne počnem stvari, ki se jih moje srce veseli.

V decembru pa sem začela še z iniciativo Druženje ob knjigah za vse tiste, ki iščejo inspiracijo, katera je lahko naslednja knjiga, ki se bo znašala v njihovih rokah in jim mogoče za vedno spremenila življenje, jih opremila z znanjem, spoznanjem ali pa zapeljala v svet domišljije, kjer bodo lahko gradili svoje svetove; ali pa za vse tiste, ki jih zanima, kaj se skriva v knjigah in bi raje v videovsebini slišali krajše povzetke.

Si želiš ostajati v kontaktu? Izpolni sosoednji obrazec, 1x do dvakrat na mesec te na kratko obvestim. 

Lahko na hitro preletiš, če te kaj zamika, 

in če na tvojo dušo popiha 😉

Dobrodošel!

 

Naroči se na e- novičke

3 + 6 =

Pin It on Pinterest

Share This

DELI Z DRUGIMI

Če se te besede dotaknejo, jih vedno lahko deliš z drugim, lahko se dotaknejo tudi njih. Hvala, ker deliš :)