Vstavila sva se sredi sprehoda v gozdu, bolj natančno, sama sem se ustavila in sem sicer kriče v sebi, ampak z obupanim in bolj tihim tonom rekla, da je bilo malo bolj spodobno: “Veš, res bi obupala.” Pogledal me je, kot da ni prepričan, da vem, kaj govorim in z dvignjeno obrvjo nadaljeval: “Misliš, se predala?”
“Kaj pa je razlika,” sem malo ziritirano vprašala, ker me res velikokrat popravlja. Rada se drugače z njim dobim, ker je iskren in ne nosi vsaj treh mask, okoli katerih tudi sama vsakič znova morem natikati eno od svojih. In ja nisem si všeč preveč, ko vidim, kaj vse me moti, z njim, ampak v tem je svoboda, in ko jo potrebujem, da se ne zadušim, se vedno najdeva. Veš kot nalašč. Lahko bi rekli, da ne pozabim, da jih imam jaz tudi, da si, dovolim, biti gola, brez da koga strašim, ker sem živa.
In je povedal, tako preprosto in vedno v prvo zame nerazumljivo: “ Razlika je, da ko obupaš, se pogrezneš vase, oz. to kar nosiš, dovoliš, da pade nate. Ta gmota, ki jo nosiš s sabo, kot bi te poteptala. V primeru, ko se predaš, se samo odločiš, da tvoj naslednji korak bo brez te teže in to preprosto, izpustiš.” Povedala sem mu, tako kot je. “Veš, ne razumem.”
“Bojiš se, ostati praznih rok. Vedno se bojimo.”
“Veš, kako bi si želela, da se motiš včasih …, zakaj to vse tako boli?”
“Vedno nas boli, ko spoznavamo, da trpljenje traja, ker se sami ranimo, ker si sami to počnemo.”
Zorica Šraml Georgiev