Učitelj življenja

Starejši možakar je sedel ob obrežju reke ter tiho in mirno opazoval njen tok. Mimo je prišel osemletni deček zvedav, se radovedno ustavil in vprašal, če lahko prisede, ter postavi nekaj vprašanj.

Seveda ga je možak z veseljem povabil ob sebe in ga povprašal, kako to, da ga je pot prinesla prav ob reko. Deček je razložil, kako je slišal njen tok in že v naslednjem trenutku prišel do nje, ne da bi se vprašal in razmišljal zakaj in kam, in zdaj je že sedel tukaj z njim.

Možakar se je v hipu spomnil, da otroci ne iščejo razlogov in ne kujejo načrtov; v sebi je začutil igrivost, se sprostil in se v globino toka reke zopet zatopil.

Dečkov glas je vprašal: “Zakaj pa vi ob reki sedite? Ponavadi se trudijo odrasli kaj pametnega početi. Moj oče vedno pravi, da to, kar plodov ne obrodi, je tja za v tri dni.”

“Plodovi so različne narave, ampak tukaj v meni vzklije bogastvo, ki ni dosegljivo s čuti, a zaznaš ga v svoji duši,” je mirno odvrnil možakar.

Pa je deček zopet nedolžno in radovedno vprašal: “Se vam nič ne mudi početi pomembnih stvari?”

Starec je odgovoril: “Kaj je pomembnejše kot opazovati to, kar nikoli ne usahne, to, kar je življenjsko pomembno, in to, kar se iz dneva v dan spreminja, a kljub temu vedno isto prinaša in odnaša; to, kar nas zdravi, to, kar čisti … to, kar je del vsega, in to, kar je tako preprosto, da napolni še tako veliko posodo zlahka?”

Deček je mirno sprejemal in starec se je začudil, da ga pa mogoče nekdo vendarle razume ali pa je to samo otroško sprejemanje in nesojenje.

“Kako pa to, da ste tukaj sami?”

“Samo v samoti smo lahko v svoji goloti. In včasih tudi, ko si sam, ti je neprijetna osebna golota. In ko spoznaš, da sprejemaš svoje nelagodje, lahko to neugodje odvržeš. Rad si predstavljam, da vse to odvržem v reko in reka vse to odplavi, očisti in posrka vase; tako mi tega ni treba več s seboj nositi. Lastno ugodje mi omogoča, da se lažje sprostim in veselim, ko sem z drugimi.”

Deček je nekaj dolgih trenutkov zrl v reko, potopil svoje bose noge vanjo. Z nasmehom na obrazu je opazoval lesket reke, sončil svoj obraz in celo malo je zapel na glas.

Vprašal je možakarja: “Ali ste ponavadi tukaj dlje časa?”

“Ko opazujem reko, je, kot bi opazoval življenje. Njen tok je lahko kot čas. In lahko izgleda, da se hitro pretaka ali drvi in da uloviti se je ne da; da jo je treba dohiteti, da bi jo uspeli začutiti in v njenem ritmu iti. A kaj če se samo njenim čarom prepustimo in si dovolimo, da nas samo omami s svojo lepoto, da se zagledamo v njeno gladino in poskusimo začutiti življenje v njej, ji dovolimo, da nas napolni? Ko sem tukaj, čas izgubi svoj pomen, tukaj sem toliko časa, da začutim, da sem izpolnjen. In ko sem izpolnjen, vem, da je čas pri reki služil svojemu namenu in nisem ne premalo ne predolgo časa tukaj. Vedno sem tukaj ravno prav.”

Zakaj pa ste radi ob reki?”

“Reka je kot življenje. In spominja me na življenje. Lažje ostajam v stiku z življenjem v sebi.”

Možakar je zaslišal stopinje, se obrnil in dečkova mama je rekla: “O, danes pa imaš družbo … Pozdravljeni, upam, da vam moj sin ni pokvaril časa. No, čas je za kosilo.”

“O, ne ne, gospa, obogatil ga je.”

“No, to pa je zanimivo. Lep dan še naprej.”

In sta odšla.

Stari možakar je spoznal, da to, kar je sedaj ugotovil, je vedel kot otrok. Na glas si je rekel: “Kako naivno sem verjel, da sem ga jaz učil. Deček je samo preverjal, tipal in spoznaval.”

Ta dan je starec spoznal in se spomnil, da je tudi sam kot otrok preverjal svoje znanje pri starejših. In ko je ugotovil, da to, kar on pozna, za odrasle ni resnično, ni pravo, ne obstaja, nima vrednosti, je potrata časa, je šel v svet pridobitve, kjer je pomembno dobro izkoristiti čas. Spoznaval je in se učil, da bo tudi on tak, da bo njegovo početje obrodilo sadove, da bo počel pomembne stvari, da ne bo sam in da bo znal. Da bo svojo vrednost pridobil in bogastvo ulovil.

Ta dan je spoznal, da je kot otrok pozabil na svoj svet, ker ga v njem nihče ni videl. Zato je šel v svet, da bi našel svoje mesto, kjer bo viden. Tega dne je bil zopet star osem let in vse, kar je v svetu iskal, je samo to, kar je kot otrok že poznal.

Spoznal je, da je bil on ta osemletni deček. Spomnil se je vseh starih skrivnosti, ki jih je ta svet pred seboj skril, in spoznal, da mu je ta deček dal priložnost, bil je njegov učitelj.