Takrat, ko se nehamo upirati in bežati pred praznino, takrat se življenje začne … samo, ko odpade vse priučeno, se začne raziskovanje .
Pred to praznino vedno odpade vse, vse kar nam je do sedaj preprečevalo, da bi ostali brez smisla. Lahko je boleče, lahko se počutimo, da izgubljamo sebe in ljudi okoli sebe, ker se kar na enkrat znajdemo v notranjem prostoru, ki nam ni poznan. Naša precepija na sebe in svet okoli nas se popolnoma spremeni.
Pomembnost in navezanost odpadejo, ni ničesar kar bi nam bilo lepše ali grše, boljše ali slabše…vse prijetnosti in nevarnostih ne obstajajo. Kot, da smo samo zunanji opazovalec …
Te trenutki praznine in brezsmiselnosti, so lahko zelo težki, ker jih nismo navajeni. Saj smo naučeni, da moramo biti pametni, da moremo videti smisel, loviti srečo, delati stvari, ki prinašajo rezultate, biti to ali tisto, pokazati se na tak in drugačen način… čutiti eno ali drugo.
To so trenutki, ko nimamo preferenc, ne hrana, ne glasba, ne hrup ne predstavlja nič posebnega ali nič motečega. Nimamo nekih hrepenenj ali želj, nič nam ne predstavlja probelomov ali nam dela skrbi… Ni motilcev ne v dobrem in ne v slabem smislu. Nič nas ne zmoti…
Če ne znamo biti z drugimi v prijetni tišini in nam je to popolnoma sprejemljivo, je to zelo dober znak, da nismo pomirjeni s svojo praznino. Ker se bojimo, da bi jo drugi začutili, ker ob drugih postane še bolj resnična. Vsi si želimo biti nekaj in nekdo…ampak na vsake toliko je dobro, da znamo stopiti ven iz vzreli in to je za mene ponastavljanje. Ko da dam vse, kar sem lahko dala in se odprem za novo…kot, da to novo kar prihaja, je drugačno in zato ker je drugačno, morem sama postati drugačna.
Ljudje, ki poznajo to praznino… Ravno danes na sprehodu, sem šla mimo gradbenega delavca, ki je stal pred res lepo hišo, ki je izgledala kot da je že pri koncu gradnje in videlo se je, da je ponižno in ponosno občudoval delo, imel je iskrive čiste oči, mir se je čutil, izpoljenjost, mogoče spokojnost … Pogledala sva en drugemu v oči, in si prikimala v pozdrav, kot da bi se poznala že dolga leta ..v resnici sva samo poznala občutek en drugega, ko nekaj narediš, na kar si ponosen in v tem vidiš pomen in smisel in si dal vse kar si imel in znal…ravno sem zaključila s svojim pisanjem … In vsakič, ko oddelas, to kar si prišel sem početi, čutiš to praznino. In vedno se med seboj prepoznamo.
In to so lepi trenutki pristne bližine,, čeprav trajajo samo nekaj sekund. Besede so odveč…ko spoznaš svojo praznino, več ne potrebuješ besed, da poznaš ljudi, ki so jo spoznali. In mislim, da je to najlepši del. Ta povezanost, ki jo začutiš in prepoznaš, ker je to tvoj svet in si deliš za trenutek ta svet z drugimi, ker je to tisto stičišče, ki nas povezuje v zaznavi.
V tej praznini začneš spoznavati nove polnosti, nove poti, nove smisle. Ta praznina omogoča raziskovanje… Prinaša novo.Ta praznina je pogoj, da sploh spoznaš kaj je življenje. In ta praznina je vedno večja, vedno prostranejsa, vedno bolj tiha, vedno bolj blizu si si, ko si v njej in vedno večjo varnost čutiš v njej. Ta praznina je nekaj, kar odvzame vse tvoje slike in podari novo platno vsakič znova. Ta praznina je konec in nov začetek ob enem.
Ta praznina ti vse vzame, da ostaneš samo ti. In da se ponovno vprašaš, kaj si sedaj moja bit želi?
Ampak te trenutki praznine so tiso, kar nam omogoča, da odložimo vse poznano, se na novo spoznamo, pride novo drugačno in sveže. Ravno zadnje dni sem zopet v novem in ljudje in moje življenje in moji postopki in moje misli in narava, in pravila in vse, kar se dogaja nima nobenega smisla. Ampak to ni tista nevzdržna nesmislnost, to ni otopelost…to je praznost. V tej praznini se naredi prostor za novo, da se izrazi…da lahko sebe spoznam na drugačen način, še dlje, se globlje v svoji znaznavi spoznavam sebe in druge.
V tej praznini ni ničesar na kar bi se lahko oprl, ni ničesar pomembnega. V tej praznini samo si, in bolj kot se v njej sprostiš, več prinese in odnese vsakič znova.
To praznino vsakič znova lahko napolniš z večjo in večjo polnino, ki jo vsakič znova potem izraziš in ko je zopet čas, da se napolniš se zopet začneš prazniti… Dokler ne prideš do popolne praznine. Lahko bi tudi rekli do praznega polja, kjer zopet seješ … Nekaj časa ni videti ničesar,…. ampak slej ko prej se prebudi novo življenje.
Ko se začnemo zavedati, da smo mi življenje, da se skozi nas pretaka življenje,… začnemo s to silo v sebi sodelovati. Spoznamo, da vse kar imamo je svoj prostor znotraj sebe, ki ga lahko opustošimo ali pa za njega skrbimo. To, kar počnemo z življenjem v sebi, to počnemo z življenjem okoli sebe.
Ko se bojimo praznega polja v sebi,
se bojimo tudi praznine okoli sebe.
Takrat, ko smo sebe izropali,
Ropamo tudi svojo okolico,
Svojo naravo, vse za to…da zapolnimo praznino, da ne spoznamo, da smo mi tisti, ki sejemo in da je praznina samo začetek novega.
Se bojimo novega, se bojimo začetka, se bojimo praznine? Se bojimo sami sejati? Ker potem nam nihče drug ne more biti kriv, ampak se sodeluje?
Zanima me, če bom čutila tudi tako praznino, preden bom umrla? Kot da je to to, da sem vse naredila in da sem pomirjena z življenjem? Da sem dala vse, kar sem do tega trenutka lahko?
Mogoče je to vse, kar smo prišli doživeti, dati vse, kar lahko zaživi skozi nas? Prebuditi v življenje vse kar je v nas in to podariti? To lepoto v sebi spoznati? Ker, če je vse kar je za spoznati lepota… Potem, česa bi se lahko bali v svoji praznini? Vsaka bolečina mi je razkrila več lepega. Vsaka bolečina me je odprla, za več življenja. Med bolečino in lepoto, pa je bila vedno praznina. Mogoče življenje ni lepo za veliko ljudi, ker se bojijo bolečine, še bolj praznine, … A to je ravno pot, ki te pripelje do lepote. Ki vsakič znova lepše se zdi.
TANKA MEJA
Tanka meja je samo za tiste, ki imajo dovolj poguma, da vsakič znova izgubijo vse.
Zoome Casino Bonus And Promo Code
Zoome Casino Bonus And Promo Code Zabavajte se ob igranju igralnih avtomatov: nasveti za...
Jumanji Igraj Igralni Avtomat
Jumanji Igraj Igralni Avtomat Nekateri najbolj povpraševani naslovi so luksuzni zlati...