Notranje zlato

»Zanimivo je,« piše Johnson, »da se ljudje plemenitim vidikom svoje sence bolj močno upirajo, kot skrivamo temne plati. . . . Bolj destruktivno  je ugotoviti, da imate globoko plemenitost, kot pa ugotoviti, da ste klatež. Seveda ste oboje; ampak ne odkrijemo ta dva elementa ob istem času. Notranje zlato je povezano z našim višjim klicem /poslanstvom in to je lahko težko sprejeti v določenih fazah življenja. Ignoriranje notranjega zlata je lahko degradirajoče ravno toliko, kot ignoriranje svoj senc oz. temnih plati, nekatere ljudi doleti velik šok ali huda bolezen preden dovolijo / se naučijo kako dovoliti zlatu, da se izrazi.

2. Ustvariti pomeni istočasno tudi uničiti. Ne moremo napraviti svetlobe brez pridružene teme. V Indiji balansirajo boga kreacije Brahmo z Shivo, bogom distrukcije.  NIhče ne more ubežati temni strani življenja, ampak jo lahko izplačamo inteligentno.

3.  Eden od Jungovih najboljših uvidov po besedah Robert Johnsona je, da ego in senca prihajata imata isti izvor in uravnovešeta en drugega. Da bi ustvarili svetlobo, moramo ustvariti temo, eno brez drugega ne obstaja.

Da pa priznavamo/ si prilastimo našo senco, na tak način dosežemo sveti kra j- notranji center – ni drugega načina, da bi to dosegli. Če nam to ne uspe, je to da nam spodleti naše lastno svetništvo in, da zgrešimo smisel življenja.

4.  ODALAGANJE SENCE NA OTROKE

Verjetno najhujša škoda nastane, ko starši odložijo svoje sence na svoje otroke. To je tako pogosto, da večina ljudi, mora vložiti veliko dela, da odvržejo sence svojih staršev preden lahko začnejo živeti svoje odraslo življenje. Ko starš odloži svojo senco na otroka, ta razdvoji osebnost otroka in to zažene senco ega v bitko. Taki odrasli imajo potem seveda tendeco to narediti zopet svojim otrokom. Sveto pismo pravi,grehi človeka obiščejo tretjo ali četrto generacijo. Če si želiš svojim otrokom podariti najboljše možno darilo, najboljšo vstopnico za življenje, odstrani svojo sence iz njih. Dati jim čisto dediščino, psihološko gledano je največje bogastvo, ki jih ga lahko predate. In po nesreči, boš tudi sam prišel zelo daleč v svojem razvoju s tem, ko boš vzel svoje sence v svoje roke in tvojo osebno psihološko strukturo – od koder prihaja in kjer je potreba za tvojo osebno celovitost.

5.  Dve stvari gresta narobe, ko proiciramo svoje sence na drugega: Prvo, naredimo škodo drugemu, ko ga obremenimo s svojo temo – ali svetlobo ( notranje zlato ). Druga stvar pa je, da sebe striliziramo, ko odmetavamo svojo senco. Izgubimo priložnost za spremembo in zgrešimo oporno točko za estatično dimenzijo svojega lastnega življenja.

6.  Kot družba lahko samo funkcioniramo, če izživimo svoje nezaželjene dele simbilično, vse zdrave družbe oz. kulture imajo bogato ritualno in ceremonialno življenje. Manj zdrave družbe pa, se zanašajo na nezavedno izražanje skozi vojno, nasilje, psihosomatske bolezni, neurotično trpljenje in nesreče so zelo nizke oblike izživljanja naših senc. Ceremonije in rituali so veliko bolj inteligentni načini za doseganje enakih stvari.

7. Zaljubiti se je pojicirati najbolj plemenite in neskončno vredne dele sebe na drugo človeško bitje.

8. PARADOKS

Iz nekega nerazumljivega razloga zavračamo to paradoksalno naravo relanosti in v idiotskih momentih, mislimo da lahko funkcioniramo izven nje. V trenutku, ko ta naredimo prevedemo paradoks v opozicijo. Osebno trpljenje se začne, ko smo razdvojeni med temi nasprotnji. Če poskušamo objeti eno brez priznavanje druge, smo degradirali paradox v protislovje. Ampak oba para nasprotja morajo biti enako priznana. Trpljenje zaradi zmedenosti je prvi korak v zdravljenju. Nato je šele lahko bolečina kontradiktornosti prenesena v skrivnostnost paradoksa.

( Beseda Suffer ( trpeti ) prihaja iz lastinske besede sub plus ferre , ki pomeni “to bear or allow” prenesti ali dovoliti.) 

Sovražimo paradoks, ker je tako boleče biti tam, ampak je zelo direktna izkušnja relanosti nad vsemi znanimi formami in referencami in prinaša ene najboljših uvidov.