srečko kosovel - tragedija na oceanu

V prejšnjem Spoznavanju skozi poezijo, smo bili na ladji, kjer smo se ob godbi potapljali. In tak potop, lahko izgleda za zunanjega neizkušenega opazovalca zelo tragičen.

Do 17. stoletja smo na Zahodu imeli Aristotlovo kultro, še vedno je v jedru naše Zahodne kulture njegova misel in njegove ideje.

Takole je napisal V.D. na spletnem mestu tribuna.si, ki mi je pomagal pri razkrivanju Tragedije na oceanu: V pesmi z naslovom Tragedija Evrope avtor ne pusti prav nič sledi Aristotelove teorije, z izjemo strahu in sočutja, ki ne prerasteta v kakršno koli očiščenje. Izvemo le, da Evropa propada in da bo zadnji propadel lirski subjekt. Pripis pa doda povsem novo vsebinsko področje (»Človek sredine sredine sredine«). Motiv človeka kot mikrokozmosa, središča svojega obstoja, ki spremlja propad svojega sveta, bi lahko označili za tragičnega, saj se v padajoči svet že rodi. Da ne bo pomote, družba ni tragična, saj ima moč in vpliv, determiniranost pa ni prisotna. Posameznik pa je nekaj povsem drugega, edinstvenega. Svet okoli njega bo padel in sam je prešibak, da bi to popravil. Vse okoli njega bo mrtvo, le on bo živel (paradoks: Kosovel v pesmi Predsmrtnica trdi ravno obratno). Toda ali ni prva situacija bolj tragična, ko se zaveš, da boš sam? Subjekt je tako gotovo zelo podoben antičnim tragičnim junakom, saj pride do konflikta med linearnim minljivim svetom in cikličnim živečim človekom. V kolikor impresionistične pesmi puščajo tragičnost v okovih stereotipne žalosti in nesrečnosti, pa s.e v ekspresionističnih delih ta kaže kot sestaven, ne pa najpomembnejši element. (VIR) <–pripročam branje celotnega prispevka

Takole je še zapisal Mehanikom v Integralih Srečko Kosovel:

Svita se: ali čutite to svetlikanje? Ne ljudstev ni več, ne narodov, ne človeštva ni več. En človek stoji sredi sveta, en sam človek, z belim trnjem kronan. A nad njim srebrna glorijola človečanstva. … En človek je in vsi, ki stoje okrog njega, so le njegovi različni obrazi. Ali je rudar, ali strojar, ali nosač, ali kmet, ali uradnik ali pisatelj ali intelektualec ali berač, ne morem razločiti. Ali je Slovenec ali Nemec, ali Rus ali Francoz, nevem, samo eno vem, da mi je strašno ljub ta človek, kdorkoli je, karkoli je. Nevem kdo je, kaj je, zame je dovolj eno: rad ga imam!

Vsa ta spoznavanja skozi poezijo nas bodo vodila do Danteja Alighierija in njegove Božanske komedije, kjer ta prvi postavi človeka kot individuum v središče vesolja. Tam je vse njegov odsev in to, kar je sam, se zrcali okoli njega.

V. spročilo mehanikom Srečka Kosovela:

Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz nižin? Ponižano je bilo! Kaj če prihaja iz dna? Oskrunjeno je bilo! Kaj, če prihaja z nevihto in strelami? Tlačeno je bilo.

Samo eno je … on prihaja; da le prihaja! Kaj, če prihaja preko mrličev? Sila življenja je v njem. Sila, ki se i smrti ni bala kljubuje..

Odprite okna! Nevihten zrak prihaja v sobo, novo vzdušje nastaja, polno ozona, polno krepkega zdravja! (Ozon prihaja od borov!)

Odprite okna, odprite duri: nov človek prihaja. Vsi mehanizmi morajo umreti! Novi človek prihaja!

 

Poklonite se njegovemu trpljenju, pokleknite pred njegovim ponižanjem, pozdravite njegovo silo. (Zanj je bilo to trpljenje – radost, ponižanje – poveličanje, sila – vstajenje.) Vsi mehanizmi morajo umreti! Nov človek prihaja!

Tragedija na oceanu
Srečko Kosovel

I

Mrzel, mrzel je ocean,

če ti je tesnó stopi vanj!

Dovolj globoka je hladna temà,

potôpi svojo bolest do dna!

Kdo si? — Jaz. —

Kaj je jaz, kdo je jaz?

Jaz mu uničim obraz,

moj obraz je temà,

tema — tema,

ne tista tema, tema srca,

ki dobro dé,

ona, ki sega od goré do goré,

od morjá do morjá.

Jaz ne varujem najlepših sanj,

moj grob je širok, moj grob je teman,

in kdor ima svoj obraz,

mu ga raztrgam jaz, ocean.

II

O, ná, mornar, teh lepih rož,

teh lepih rož, teh sladkih rož,

o, tiho ulezi se v svoj čoln,

lepó, lepó zasanjal boš.

Strupene so, pa se ne boj,

po njih takó sladak pokoj,

zapreš oči, lepo zaspiš,

pozabiš vse in onemiš.

O kaj, o kaj te gosli pojo,

da me čaka na bregu nekdo?

Glej, skoro ne čujem ničesar več,

truden sem, truden; o, rože te

dehte takó sladkó, sladkó.

III

Ti boš rastlina, med plastjo plast,

in skozi tebe kipela bo rast,

neviden boš in nepoznan,

ti boš na dnu vseh žrtvovanj.

Mogoče ti bo tesnó kedaj,

zemljó bo razsvetlil maj,

nad tabo vse zelenelo bo,

cvetelo bo, živelo bo. —

In ti boš tesno med plastmi,

zemljó presijale ti bodo oči

in tvoje oči bodo rasle v svet,

nad njimi vzhod z zatonom spét.

Nad zemljo sinje sinje nebo,

kot da vse mrtve oči vanj sijó,

in z roko v roki nevidni vsi,

v živem koraku mrtvi zveni.

IV

Izza gorá — hahá, hahá,

tam hodil je mlad študent,

vedno zakrit, v črno ovit,

hahá, tam deklico je imel —

tiho, dobro deklico, hahá.

Zdaj se z vsem igra temà.

O, dober, prijeten bi grob bil tesán,

na poti neznani pod goró,

mogoče bi me razbojnik ubil

pod gozdom in me za vedno skril.

Sezi z belo rokó skozi noč,

draga, daj mi roko v pomoč! —

Jaz sem živih temán oceán,

ne ščitim hrepenenj, ne nad ne sanj,

v večnost, temò bo pokopan,

kogar vzamem v naročje,

moj grob je širok, moj grob je teman.

V

Joj, rešite me, jaz sem poet,

joj, rešite me, jaz nisem bankir!

Mrzla voda pljuiska po ladji.

Rešitelj je kapitan, on je zver.

V črnem čolnu sam sedi,

z lučjo rdečo sveti v temò,

kdor ni dobro dovolj potopljen,

z veslom razkolje mu glavó.

Širok, širok je ocean

in šum njegovih valov hladan,

a še strašnejši mir njegov,

ko veter ne prši valov.

Le nekateri utopljenci ne morejo

se potopiti do dna, do dna,

a se ne morejo rešiti.

Strašnó je strmeti v potop sveta.

Ti vstajajo, padajo po veri,

ki jih je dvigala do Boga,

a zdaj je utihnil sredi temè

klic njegov iznad temè.

VI

Eni hočejo nazaj,

a kako bi nazaj, kako,

duše njihove ne morejo umreti,

tiho duši jih pod vodó.

Bodo li večno v temi živeli,

o razodeni skrivnosti, zakaj?

Ali, ko bodo vode vzblestele,

v jutri splavajo nazaj? —

Pa so njihovi bregovi utonili,

in sami ne vedo kam ne kod,

pa so se njihovi cilji izgubili,

pa saj so morali na pot.

VII

Po tihi, temni vodi

plava mlad in lep mrlič;

lep, o, lep mu je obraz,

bled, ko da je iz cvetja vstal,

da je vstal in zacvetel. —

Po vodi plava mlad mrlič.

In če je vstal, zakaj je vstal?

Ali je dobojeval

ves boj strasti,

vse boj ljudi

in zdaj ne more pasti na dno?

Bog temni pada na temò.

VIII

Čez dvajset tisoč let mogoče,

ko vstanejo ti otoki iz tal,

pride na goro s palčico v roki

geolog in bo preiskoval.

In bo iskal predpotopnih ljudi

in bodo strmele njegove oči,

toda zaman, zaman, zaman

se bo trudil, da bi spoznal ocean.

Ta ocean, strašnó odprt,

bodočim življenje, nam pa smrt,

ta preizkušnja, naval in strast,

strašen pogin za novo rast.

Geolog bo učil: Vzporedne plasti,

tukaj nič boja bilo ni,

tukaj je tiho pokrilo morjé

doline, polja in goré.

IX

Štirje veslači v noč gredó,

v noč gredó, strašnó pojó

in bijejo z vesli v temni val

in kličejo: Pridi, pridi, kralj!

Štirje veslači gredó skozi noč:

Pridi, ga kličejo, na pomoč.

ali reši v Evropi nas

ali pa v strašnost potopi nas!

Ali rešitvene zvezde ni,

v njihovih očeh ni več oči,

v njihovih očeh le še ogenj gori,

ubija in v smrti združuje ljudi.

Štirje veslači v noč gredó,

v noč grdó, strašno pojó

in bijejo, kličejo ga zaman.

Tih je nad mrtvimi ocean.

Ogromno tega bi lahko napisala, in tudi sem, skozi lastno spoznavanje te poezije. Res dolgo časa sem iz nje črpala uvide in navdih, ki jih lahko prebereš na vseh mojih platformah, kjer delim svoje delo. Popeljala me je do nepričakovanih notranjih obzorij in razkrivala nove diapazone.

Lahko rečem, da je bila to ena najtežjih poezij, katere sem se lotila do sedaj. Ampak je tudi obrodila ogromno plodov. Srečko Kosovel je umrl pri svojem 22. letu, čeprav vem, že od prve besede, da je bil velik človek.

Mislim, da sta njegova plodnost in veličina neizčrpni. Pravzaprav sem sedaj prepričana, da je bil mojster. Tako velik, da si tega večina še nekaj časa ne bo upala videti, saj bi se ustrašila tudi svojega neizkoriščenega potenciala. Sama sem se ga ustrašila. Ta Tragedija na oceanu mi je dala toliko, da mislim, da bi se s poskusom ubeseditve težko približala resnici.

Moje toplo priporočilo: če te nekaj kliče iz nje, pa ne veš kaj, si jo natisni in jo imej pri sebi vsaj celo naslednje leto. Vsakič, ko se ti bo zdelo, da se utapljaš, jo potegni iz žepa, denarnice ali torbe. Jaz sem jo nosila s seboj povsod. Dovolj je, če imaš telefon pri sebi in lahko do nje dostopaš preko javnih baz na spletu. A vedno je prinesla ogromno in osmislila tisti trenutek. In če boš to naredil, se mi prosim javi s svojimi spoznanji in vtisi. Pa tudi če bodo na 10 straneh, ti obljubim, da če bom le živa in pri zavesti, bom vse prebrala. Hvaležno. In mi bo v čast. Verjamem, da če bo pustilo pečat na tebe, ga bo tudi na mene.

Pripeljala mi je tudi nove ljudi, s katerimi sem lahko delila spoznanja iz nje.

Eden od zapisov, ki je eden zadnjih, ki ga je naplavilo v burnem preučevanju tokratne poezije, je tudi tale, ki ga na koncu delim s teboj.

OCEAN

Ne jemlji si preveč k srcu. Vsakega imaš lahko točno toliko blizu, kot on stoji daleč od tebe. Včasih je to edini način, da se ti približajo, ki ga poznajo: da vržejo kamen.

Včasih boš ti vrgel kamen nazaj. Včasih ne boš. Dokler ga lahko, ga raje ne. Pusti, tudi če te zavežejo, da si na miru, da oni lahko mirno živijo in mirno umrejo.

Vse, kar moraš imeti pri sebi, imaš.

Otroci radi mečejo kamenčke v morje.

Rekli so: “Bodi kot ocean in zastrupljeni tokovi te ne bodo zastrupili.” Rekli so: “Bodi kot kaplja, del oceana na vrhu vala.” Rekli so: “Bodi kot otrok.” Želijo si valove. Pa so tebe zamenjali za morje.

Ne jemlji si preveč k srcu, v kaj oni mislijo, da mečejo kamenje.

Rekli bodo, da tvoj kamenček ni… da to tvoj kamenček ni. Da je napad nanje.

Vsak sodi po sebi.

Mogoče ti bodo rekli, da si kot Lepa Vida, če boš prala plenice svojemu otroku ob morju.

Mogoče ti bodo rekli, da bo to, da greš hraniti cesarjevega sina, pozdravilo tvoje srce… da bo manj bremen.

Ti bodi še naprej morje. Ki nosi barke, Lepe Vide, črne zamorce. Sprejme vse, kar vržemo vanj, da smo lahko čisti. Da vsi lahko smo.

Če le lahko, ujemi in zbiraj kamenčke. Mogoče bo dovolj za palačo. Da si zgradiš svoj dom. In postaviš svoja vrata. Da bodo ljudje lažje vedeli, da smo samo gostje.

Ali bodo zvedeli, da nas narava gosti, ne vem.

Harmonijo najdemo, ko nam ima smisel zreti le v obzorje. Tiho in mirno, kjer kamenček zavalovi vodo.

V svojem srcu gostimo svoj svet. Ne jemlji si preveč k srcu sveta, ki ni tvoj.

Vir fotografije: Slika Victorrie Glitter.

 Poezija je tako veliko platno, da si na njega upajo slikati samo tisti, ki se ne bojijo, da mogoče njihovo delo – ne bo nikoli dokončano.

Zorica Georgiev

viri: 

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZL6WY45C

https://tribuna.si/2016/09/15/tragicnost-v-poeziji-srecka-kosovela-tragicno-proti-sodobnemu/

https://sl.wikisource.org/wiki/Tragedija_na_oceanu

 Za vzdušje pa priporčam spodnjo pesem.