SREČKO KOSOVEL - ZRCALO

 

 

Srečku Kosovelu med slovenskimi pesniki pripada eno najodličnješih mest. Njegov pesniški opus, ki ga je zaključil pri svojih 22. letih, ko nas je tudi zapustil v fizični obliki – je zelo bogat.

Pri pisanju in razumevanju Kosovela in njegovega dela si pomagam z delom dr. Janeza Vrečka in delom Antona Ocvirka, vendar sama gledam predvsem iz kota laika, ki skozi poezijo spoznava tudi sebe in tistega kota, ki mi je pomemben, kot nekomu, ki sama piše poezijo…

Srečko Kosovelove pesnitve so se me močne dotaknile, skozi njih nam razkriva svoje vizije in spoznanja, ki se meni osebno zdi, da so še kako aktualna za današnji čas in nam pomagajo razumeti proces v katerem smo tudi sami.

Anton Ocvirk, takole začne knjigo Integrali, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, 1984:
“Pesniški svet Srečka Kosovela se nam je razkrival nenavadno počasi, z zastoji in prekinitvami, ki presenečajo. Ne poznam v našem stoletju lirika, ki bi mogel tako dolgo čakati, da se nam razodene v celoti, takšen, kakršen je bil po bistvu, v vseh svojih razvojnih stopnjah, po idejah, motivih in stilnih sestavinah svoje umetnosti. Zaviralnih sil, ki so desetletja in desetletja onemogočale, da bi se mu bili dokončno približali, ni bilo malo: najprej čas v katerem je odraščal in mu je bil vse prej kot naklonjen, nato leta od njegove smrti do druge svetovne vojne, ki so tiščala k tlom vso njegovo generacijo in s tem tudi spomin nanj…”
Te besede Antona Ocvirka so zelo razodevajoče.
Skozi njegovo poezijo spoznavam in tudi z delom drugih, ki jih trenutno preučujem, da ni odvisno samo od posameznika, ki mu uspe videti, ampak koliko nas bo okoli takih, ki bomo znali prepoznati to, kar gledamo. Vedno, ko se nekdo dvigne, če temu rečemo tako, zaživi v svoji celovitosti, vedno je to izziv ne samo za njega, ampak tudi za okolico. Zato je tudi pomembno, da se spoznavamo in gradimo sebe, kot osebnost.
V vseh treh sličicah spodaj, ki jih delim, na eni je zapis iz beležnice, na drugi prav tako, tretja pa je njegova poezija, slikovni prikaz poleg, je tudi del kracije …za njih sem se odločila ravno iz razloga, ker nam nekako razkrivajo vlogo, ki jo tudi sami lahko igramo in sicer govori o zrcalih, in nam razkriva vlogo pesnika.
Od vseh pesnikov do sedaj, se ravno v Srečku Kosovelu najbolj najdem oz. skozi njega sebe najbolj razumem, kar mi vliva pogum.
Sicer sama tega nisem pričakovala, da se mi bo zgodilo, mislim, saj nikoli ničesar ne pričakujem, ko stopam v stik z pesnikom s katerim še nisem.

Ampak o tem ravno pišem in zato ravno pišem in ( Spoznaj se skozi poezijo), ker sama spoznavam, kaj v moje življenje prinaša in odnaša to, da se spoznavam s poezijo, moja lastna poezija in poezija drugih je tista, ki me vrača, k sami sebi.

Zanimivo je, da je Srečko Kosovel, kar lahko izvemo iz njegovih zapisov v beležnicah, slutil svojo smrt, vedel, je da bo mlad umrl.
Tega ni nikomur zaupal, vemo samo zaradi tega, ker je pustil za seboj svoje zapiske, v katerih je delil tudi ta spoznanja.
Pri 22 letih, nas je zapustil, … ampak zapustil nam je veliko.

Vloga pesnikov se je v naši kolektivni zavesti, kar malo izgubila, iz moje subjektivne izkušnje imam celo tak občutek, kot da se ljudje počutijo, da so jih pesniki razočarali, izneverili, ….to je ena stran, medtem po drugi strani pa se v Sloveniji soočamo z fenomenom Prešerna, ki je postal narodni mit.

Mene osebno to dejstvo ne preseneča, saj če pogledamo, kaj nam miti prinašajo; vedno ko pride nov čas, novo obdobje, se oblikujejo novi miti, ki nam vedno pravzaprav ponudijo razrešitev in razumevanje, zgodbo znotraj katere lahko uvidimo svojo vlogo.
To, da je osebnost, Prešeren, ravno zaradi tega, ker je bil pesnik, postal mit. Je lahko samo po sebi zelo zgovorno, mogoče smo dobili odgovor, kaj je rešitev? Ali smo si želeli, da bi nas lahko nekdo drug odrešil, pa smo zato ostali razočarani nad njim?

Če pomislimo, da je Virgil, bil zadolžen oz. Sponozoriran v razpadajočem Rimu, da bi povrnil ljudem, ljubezen do zemlje, narodni ponos in vrednote….

Kot, da se ne znamo v resnici povezati, vzpostaviti odnosa s tistimi, katerih vloga je, da so nam pravzaprav zrcala. Saj dokler se ne želimo zagledati so pesniki res moteči, tako moteči, da niti niso del splošne družbe, ampak so odmaknjeni ob stran, ali pa si jih oddaljimo tako, da jih naredimo za mite, ker saj vemo ne, Sveti Gral, se zdi, da nam res ni dosegljiv?
Pa ni bilo vedno skozi zgodovino tako, pravzaprav, nam zgodovina priča ravno o tem, da pesniško delo lahko sproži korenite preobrazbe v družbi in popolnoma spremeni kako ljudje doživljajo sami sebe in svet.

Če si bomo dovolili spoznati bližje, kdo je bil Kosovel, kaj nam je razkrival, bomo mogoče lažje razumeli, besede, ki jih je zapisal Anton Ocvirk, in te besede sem prepričana, da so zelo pomembne, ker nam razkrivajo pravzaprav, kaj se dogaja skozi celotno zgodovino, ko človeški duh obstane, vstane in si dovoli se izraziti v celovitosti, vedno pridejo zaviralne sile, te zaviralne sile smo pravzaprav mi, ki si ne želimo zapluti, zapluti na odprta morja, kjer se lahko srečamo s samim seboj.

Vendar je samo od nas odvisno, ali bomo zaprli svoje oči, tudi Kosovel pravi, da jih je, a če si dovolimo odpreti svoje oči, ga mogoče lahko začnemo razumeti zakaj.

Težko je videti, ko smo navajeni na sivino, ko se kaj posveti, pa četudi je to zlat čoln, ki je za nas rešilna bilka. Vendar je lahko prvi korak že to, da si priznamo, da zapiramo oči.

Namig za naprej 😉

PAULO COELHO

The Archer

RUMI

BRIDGE TO THE SOUL

VIKTOR E. FRANKL

KLJUB VSEMU REČI ŽIVLJENJU DA

Si želiš ostajati na tekočem oz. v stiku. Izpolni sosednji obrazec. Dvakrat na mesec pošljem hitri prelet, da lahko pokukaš, če te kaj zamika. 

Dobrodošel! 

 

Naroči se na e- novičke

13 + 14 =

0
Zanima me tvoje razmišljanje, deli ga z nami.x

Pin It on Pinterest

Share This

Deli s prijatelji:)

Pozdravljen, če se te je kakšna beseda dotaknila, se je v kakšnem verzu tvoja duša umila. Lahko deliš z drugimi, dotakne se lahko tudi njih.