do sebe
VIDEOKdor obrača se sam od sebe,
pristane v prostoru zmede.
Zmeden in premeten,
na vse strani hiti.
Priti do sebe, preden se vse zamegli,
trosijo se glasovi, zvonijo strahovi,
prihaja bolečina, ki izvira iz nemira,
mogoče nemira, ko bil si se otrok,
katerega uslišan ni bil jok.
Naš jok, ki nas brani,
ki je omogočal, da se nas nahrani.
Ki je prinašal, toplino,
to močno potrebno bližino.
Maminih prsi, in nežnega glasu.
Mogoče nisi slišal tolažbe,
prejel objeme ljubezni,
mogoče vedeli niso,
da tvoji možgani spretni niso.
Niti svojega kakca,
zaustaviti nisi mogel.
Videli so te kot nadlogo,
čeprav opravljal si svojo nalogo.
Boril se za življenje,
skozi jok pokazal trpljenje.
Tako si lahko preživel,
se po lestvi potreb povzpel.
Mlado dete, nedolžno in milo,
ki se je v jok zavilo,
v jok strahu pred koncem,
se predno si vedel, da jé se iz loncev.
Vsa ta bolečina,
shranila v tvoje telo se je milo.
Sedaj sam si ostal,
ne joka, ne straha,
nisi prepoznal.
Zavil se v dete ne milo,
ki vidi, da ni se ga ovilo.
ovilo v ljubezni objem,
ovilo v nežen prijem,
ovilo v glas miru,
ki nikoli ne mine,
ko veš, da vse je tu
Ostajaš ti,
sam s seboj,
kot enkrat takrat,
ko nisi vedel,
da obstaja preobrat.
Preobrat v katerem,
prišel boš do sebe,
objel svoje dete,
in odšel iz primeža teme.
( pesem je nepregledana in neurejena, 2020 )
.
POEZIJA
GALEB
GALEB Letela, letela čeprav brez kril, iskala,...
ZVEZDNI PRAH
ZVEZDNI PRAH V temni ulici narisalo se je nebo,...
MOJA ZVEZDA SEVERNICA – POEZIJA
MOJA ZVEZDA SEVERNICAProstor je napolnila, ohh...