Pa je prišla bolečina,
me v položaj zarodka zavila.
Izkoriščanje na svoji koži doživela,
ob vsem tudi obnemela.
Me je jeza preplavila,
vse za nazaj sem pozabila.
Nikoli si nisem dovolila,
da bi ta del sebe čutila.
To sem vzela za svojo naravo,
in to mi je postavljajo,
življenje na glavo.
Prišla in odšla,
je otopelost do tega,
da sem bila samo otrok,
ki želel si je objema toplih rok.
Kako ranljivo se zavijemo,
in skrijemo.
Kako naša duša trpi,
v obstoju pekla,
bi bili visok plamen, ki gori.
Vse okoli sebe ogreva,
da nikomur ne pride do živega pozeba.
Samo v sebi gorimo,
da vse slabo okoli sebe pogasimo.
Ni čudno, da odrasli vidijo,
v otroku lahko vrage.
Ko pa so sami polni nesnage,
ki bi mogla že davno izgoreti,
se v pesek z vetrom ujeti,
in daleč oditi v puščavo,
kjer je mesto za spravo.
Spravo s samim seboj,
le kdo nam pravi, da je to nas ustroj.
Le kdo veli, kaj točno se nam v glavi godi?
Le kdo pravi, da nismo bolj mili v svoji naravi?
Le kdo svoje rane skozi nas zdravi?
Prišla je bolečina,
stopila se je z mojim obrazom,
porazom, kaj sem drugim zadala,
ker si nisem znala,
niti sem si pokazala,
kaj je zares ljubiti,
kaj se je s seboj zliti.
Kaj bom svojim otrokom naredila,
kje vse je se moja bolečina?
Upam, da pride čimprej,
in razkrije svoj okamenili del.
Ne bom poslušala tistih,
ki vidijo česa vsega še nimam.
Sledila bom sebi, ki ve kaj vse,
si je že dala, čeprav tega,
kot otrok ni poznala.
Prišla je podoba k meni,
me napolnila z gmoto,
črno celoto,
ki mi je podarila,
nova oblačila.
Se več sočutja si dovolila,
do sebe nov odnos razvila.
Na koncu bolečina je odšla,
pustila me, prazno je na vetru,
kjer sem čutila kako pesek,
se z vetrom poigra,
zapušča kamene dele mojega srca.
Pesek se lahkotno izliva,
proti puščavi odriva,
skupaj z vetrom,
me mehča,
da drugim ne bo potrebno,
toliko goreti,
tako visoko plamteti,
da bi jim uspelo,
moje kameno srce ogreti.
Da drugim ne bo potrebno,
se bati bolečine,
ki pride, ko požar izgine,
in ostanejo samo gole opustošene ravnine.
Da drugi se ne bodo bali,
lahkotnosti bližine,
lahkotnosti miline,
praznosti dobrine,
složnosti vrline,
…..
ker v njej ne bodo mogli goreti,
visoko k stropu štrleti,
zato svojega mesta ne bodo poznali,
in z drugimi tekmovali.
Da bo tistim, ki si bodo izbrali,
mene in jaz izbrala njih,
njihova bolečina lažja,
da bo lažje prišla,
in lažje odšla,
da bo po prehojeni poti,
manj opustošenja.

brana beseda 

                                                                   v  video vsebini

 

sveže poezije

Naj te poezija poplje v skrite kotiščke tebe, naj ti razkrije in naj se zlije, z vsem, za kar tvoje srce bije.
DO SEBE

DO SEBE

Kdor obrača se sam od sebe, pristane v prostoru zmede. Zmeden in premeten, na...

read more
0
Zanima me tvoje razmišljanje, deli ga z nami.x

Pin It on Pinterest

Share This

Deli s prijatelji:)

Pozdravljen, če se te je kakšna beseda dotaknila, se je v kakšnem verzu tvoja duša umila. Lahko deliš z drugimi, dotakne se lahko tudi njih.