Veliko se dogaja znotraj nas. Se mi zdi ključno, da kljub vsemu kaosu, ostajamo zasidrani v sebi. In najdemo svoja tla pod nogami. Povezovanje s svojimi koreninami in iskanjem nove lastne identitete, nas lahko popelje v korake naprej.
Vsi pred nami so zmogli, skozi vse turobno, kaotično … tudi mi bomo zmogli. Na površju je vedno zelo burno. Medtem ko se v naših globinah skriva, tako tišina kot svet, kjer spoznamo sebe in svojo vlogo.
Trenutno narativi, ki se ponujajo okoli nas, niti niso rešitve, čeprav se kot take predstavljajo, in vedno več nas je, ki to spoznavamo. Vsaka velika stvar, se začenja v tišini.
Na zahodu smo dolgo vztrajali, v vzvišenem odnosu, do vsega za seboj, do vse svoje zgodovine. Nekako mislimo, da to, kar je za nami, more tam ostati.
Na prvi pogled je videti, da nismo znali zares graditi, in izluščiti bistvo od plevela.

Ustvarjali smo vsakič znova nove narative, ki so skoraj praviloma vedno na koncu ideologije in dogme, ki smo jim slepo sledili.
Lahko zopet ponovimo enako zgodbo, ampak nikoli ne bomo stopili na ramena velikanov, če bomo tako nadaljevali svojo pot. Vedno bomo prikrajšani za razgled, ki se skriva samo na njihovih ramenih.
Zgodovinarji so se v 19. Stoletju zelo trudili, da bi nam pokazali, da ni vse, kar je preteklo, pod nami, manj od nas.
Prvi, ki je zajahal ta val, je nekako Francesco Petrarca. Rečemo, da je oče humanizma. On je bil prvi, ki se je vračal nazaj v antični svet, da bi našel vrline in sporočila, ki so nas na koncu popeljala naprej. Uspelo mu je, z drugačnimi pogledi je za nas stkal drugačno pot. Ki se še danes ponuja, za vsakega od nas, da jo prehodi.

Šele ob koncu 18. Stoletja in v začetku 19. Se je psihologija, ločila od filozofije, in smo se začeli spraševati o svoji vsebini … Poskušali razumeti naš notranji svet. Na konkreten in oprijemljiv način. Takrat smo šele, začeli se spraševati, kako opolnomočiti posameznika. To je bil prvi korak, k temu, da smo se kolektivno strinjali, da potrebujemo ljudi, ki znajo delati s posameznikom, in ne samo z množicami. Oz. Pred tem smo poznali, samo duhovnike, ki so bili v službi tega, da zagotovijo, odvisnost ljudi od institucije. In posameznika podredijo narativu.
Petrarca, je sicer že v 14. Stoletju prekinil srednjeveško zavest, ki je svojo definiranost vedno našla v pripadnosti skupnosti. Vere, kot stebra nimamo več. Čeprav večina od nas še vedno živi znotraj narativov, ki jih je krščanstvo postavilo. Čeprav se tega niti zares ne zavedamo ali sebe ne identificiramo, kot vernika. Jung nam je že utemeljeval, imamo poleg zavedenega spomina osebnega, in poleg nezavednega osebnega. Kolektivno nezavedno, ki pa nosi zgodbe, ki so temelj naše civilizacije. Imamo veliko strahov in delujemo skozi prizmo, ki se je sploh ne zavedamo. Mislimo, da smo to mi in da je to naša izbira. V resnici pa smo del zgodb, znotraj katerih igramo predvidljive igre.

Čas je, da predrugačimo pogled nase, na svoj notranji svet. In spoznamo, da se moč skriva v opolnomočenem posamezniku.
Pot integritete je tisto, edino, kar omogoča, da smo odgovorni in uresničujemo sebe in svoje potenciale, notranji svet je tisti, ki bo rodil nov zunanji svet.
V šumu tega sveta. Se lahko izgubimo.

Zdi se, kot da je svet prišel do točke, ko več ne nudi varnosti. Edina varnost, ki se nam ponuja je boj … Tako pravijo. Ampak, mislim, da edina varnost, ki zares trenutno obstaja je stabilnost, ki jo najdemo znotraj sebe.
Svet več ne more skriti svoje divjosti in surovosti. Želi nas oropati vlog, želi nam vzeti glas, želi si, da se izgubimo še bolj v svoji izgubljenosti. Želi nam vsiliti neko novo pot, na katero lahko pristanemo samo iz strahu, da smo prazni.
Je videti, kot da se je vse izrodilo.
Kot bi vsi bili v malih čolničkih, polni strahu pred oceanom, ki je pod nami. In mislili, da je edina rešitev to, da vsi zapustimo svoje čolničke in stopimo na to veliko ladjo, na kateri pravijo, da nam lahko zagotovijo varnost, v zameno, da izbojujemo njihove bitke?

Pa te vprašam, a je to sploh tvoja bitka?
In a sploh je v tebi bitka?
Imaš sploh potrebo po njej?
Ali se samo bojiš, da če ne boš bil boja, ga avtomatično izgubiš? In si ne želiš biti poraženec. Sicer ne veš kaj počneš in kam greš. Ampak oni pravijo, da vsaj imaš možnost za zmago?
Slutim, da vsak od nas vedno bolj potrebuje mir … In svoje notranje zavetje.

Metafore, ki nas trenutno obdajajo, ustvarjajo ta nevidni svet, sovražnikov, ki na koncu dneva, če vanj ne verjamemo, niti ne obstaja.
Ustvarjajo se kulise … Iluzije in filmi. Ki so del sanj norcev, ki si nikoli niso upali imeti barke, sami. Samcati, nad tem ogromnim oceanom in pluti v neznano, vse do horizonta, za katerim se nikoli ne ve, kaj se skriva.
Ocean je tukaj, za nas. Da se vanj potopimo. In to je naša notranjost.

Vem samo eno stvar, da če ne bo dovolj ljudi, ki bodo poganjali te velike barke, te nikamor ne bodo prišle. Saj ti ljudje, ki gradijo gigantske barke, jih niso nikoli gradili zato, da bi sami z njimi pluli.
Ampak zato, da jih ne bi bilo potrebno, nikoli sami veslati, in spoznati oceana v vseh njegovi surovosti. Gradili so jih zato, da bi vedno lahko bili na palubi, in vedeli, kdo je pod njimi.
Ko se človek želi izogniti naravi … Pa na koncu, sam ustvari svet, ki je bistveno bolj nevaren in v katerem se ne bojimo samo narave kot zunanje kulise. Ampak svoje lastne narave svoje biti in na koncu tudi sočloveka.
Na koncu bo živel tisti, ki se ne bo bal oceana. In bo veslal v svojem malem čolničku in našel ostale male čolničke, ki se bodo skupaj zasidrali ob obali in soustvarjali svet, ki bo imel tla pod nogami. In kjer narava ne bo naš sovražnik, ampak naš dom.

Izgubili smo svoj dom.
Izgubili smo divji gozd.
Ko smo ga izgubili, je nastala zgodba Adama in Eve. Nastala je, ko smo postali kmetje.

Nikoli nismo postali večji od narave, in nikoli ne bodo. Lahko samo najdemo svoj dom v njej, ali pa izgubimo sebe in postanemo tujec, v tem svetu.
Ko smo v stiku z naravo, ima vse smisel, ko spoznamo tako naravo v sebi kot zunaj sebe, se ustvarja harmonična zaznava tega sveta.
Vse ostale igre, nas oropajo naše lepe narave. Ne samo znotraj nas, ampak tudi okoli nas.
Na odprta morja se odpravimo, da bi iskali nova tla pod nogami. Nove priložnosti …, ne zamenjajmo oceana za tla. Ampak se potopimo vanj, ko je gladina mirna. V njem je življenje, ki ga do sedaj nismo poznali.
Vedno imamo izbiro ali izberemo boj za preživetje, ali pa raziskovanje… Včasih je to raziskovanje potop. Včasih je treba zajeti sapo in potopiti svojo glavo pod gladino.
Ta ocean … Je simbolično psiha. Naša kolektivna psiha, ki ponuja zgodbe … Ki lahko ustvarijo novo pot in novo smer. Najprej znotraj nas in to kar je znotraj nas še vedno zrcali okoli nas.
Srečno!

 Poezija je tako veliko platno, da si na njega upajo slikati samo tisti, ki se ne bojijo, da mogoče njihovo delo – ne bo nikoli dokončano.

Zorica Šraml Georgiev

Povezava, če slučajno zgornje okno ne deluje:

https://www.youtube.com/watch?v=FMizMv_A9DE&t=1126s

Več o Mariji Zambrano:

https://www.youtube.com/watch?v=g03yyA42CZ8