Naj se izlije,
pa naj se vije,
mimo mene,
naj zrcali bistrine,
bistrine, ki odsevajo,
ogledalo mene.
Pa se lahko pogledam jaz,
pa se lahko pogledaš ti,
na kupu mi vsi, gledamo,
se jezimo, v sebi kričimo,
globoko žalost budimo,
nemočno bedimo,
nad potokom, ki čisti,
z mislimi, se ga bistri.
Ja – z mislimi, se ga bistri,
čeprav čarobno se zdi.
Samo bistre oči,
spoznale bodo, da tudi v odsevu,
nebo se zjasni.
V jasnosti vedeti,
kaj sam nosim v nov dan,
je prvi začetek, da veter nosi lase,
v pravo stran.
video poezija
ČETRTKOVA POEZIJA NA YOUTUBE KANALU
POEZIJA
ČLOVEK ČLOVEKU
ČLOVEK ČLOVEKU Samo človek človekulahko poda...
DO SEBE
Kdor obrača se sam od sebe, pristane v prostoru...
MOJ GLAS, TVOJ GLAS
MOJ GLAS, TVOJ GLAS Bi svoj glas prodal? Samega...