Prišli smo do konca, konca tega, kar poznamo. Konca tega, kar nas je pripeljalo do tukaj kjer smo, na točko kjer lahko izbiramo. Izberemo novo zgodbo oz. več njih, saj smo tudi prišli do konca več različnih zgodb. Včasih se sprašujem, kolikokrat se je to zgodilo že v zgodovini, da smo, kot človeštvo pred seboj imeli tako pomembno izbiro. Je to bilo po vsaki večji krizi oz. katastrofi in teh ni bilo malo, nasprotno v zgodovini jih je v izobilju? Vidim, da nove zgodbe se že oblikujejo, katera bo prevladala, katero bomo sprejeli za svojo? Katero si želimo za svojo? Je odvisno od posameznika in njegovega pogleda na svet in zgodbe v katero verjame in del katere si želi biti. Sploh vemo, da imamo izbiro in se sploh zavedamo, da jo vedno so kreiramo?

Naš svet je poln mojstrov, ki bazirajo svoje znanje na lastnih izkušnjah, raziskovanjih in spoznanjih, ki v iskreni nameri po pomoči sebi in drugim prihajajo do odkritij in spoznanj, tehnik in načinov, kako si lahko pomagamo na praktične načine s soočanjem z vsem, kar nas, kot človeka na tem planetu lahko doleti oz. se nam pripeti. S pogumom korakajo in spoznavajo nepoznano, kar je vedno predpogoj, da se nam razkrije nova pot.

V zadnjih nekaj desetletjih nas je vedno več tistih, ki spoznavamo in se učimo samoiniciativno , kaj resničnega sploh lahko naredimo za sebe in druge, od tistih, ki tudi samoiniciativno delijo, to kar ni bilo del “priznane” zgodbe ali mogoče boljše rečeno najbolj sprejete zgodbe, ampak so ta odkritja in spoznanja v laboratorijih in njihovih praksah toliko izven zgodbe, v kateri večina živi, da so ubrali svojo pot in svoj način, kako priti do ljudi. Upam si celo reči, da ravno zaradi njih, smo danes na točki na kateri smo in zaradi njih obstaja upanje za naprej. Zadnje dve leti pa smo bili vsi spodbujeni, da to za sebe naredimo, da se začnemo spraševati o svetu okoli sebe in svoji vlogi v njem. O zgodbi v kateri živimo in še pomembnejše; v kakšni zgodbi si želimo živeti naprej.

Mi smo bitja zgodb, vedno obstajamo znotraj zgodb, vedno živimo zgodbe in vedno iščemo zgodbe, vključujemo se v zgodbe, zgodbe osmislijo naš obstoj, nas navdihujejo in motivirajo naša dejanja. Muriel Rukeyser je dejala: ”𝐕𝐞𝐬𝐨𝐥𝐣𝐞 𝐣𝐞 𝐳𝐠𝐫𝐚𝐣𝐞𝐧𝐨 𝐢𝐳 𝐳𝐠𝐨𝐝𝐛 𝐢𝐧 𝐧𝐞 𝐚𝐭𝐨𝐦𝐨𝐯.” To se seveda lahko sliši, kot se spodobi za poetinjo -𝘻𝘦𝘭𝘰 𝘱𝘰𝘦𝘵𝘪č𝘯𝘰, a znanost nam vedno bolj zanimivo dokazuje, da naše zavedne in nezavedne zgodbe bistveno bolj kreirajo našo realnost, kot se večina od nas tega zaveda. Že dokazani placebo in nocebo je ena od močnih potrditev, ki nam ponudijo vpogled v to, kako močan vpliv imajo na nas zgodbe.

Ko spoznaš svojo lastno izkušnjo in spoznavaš svoje lastne zgodbe, spoznaš pomembnost le teh, večinoma niti niso naše, ampak smo jih prevzeli/ prisvojili so nam bile privzgojene in skoraj praviloma so tudi kulturološko in časovno pogojene. V teh razodevajočih trenutkih, pridejo vprašanja; kdo so tisti, ki jih govorijo, kdo nadzoruje zgodbe, če sploh jih, kakšne so zgodbe znotraj katerih živimo? Takrat se začnemo srečevati z izrazi, kot so kolektivno nezavedno, naše nezavedno, arhetipi, nezavedni vzorci…zgodbe znotraj katerih živimo zavedno ali nezavedno nam krojijo življenje, in bolj kot si želimo biti sam svoj krojač, bolj se začnemo spoznavati z blagom in kroji, ki so vse naokoli nas.

Svoje okolje vedno spoznamo šele takrat, ko si dovolimo stopiti ven iz njega. Dokler niti ne znamo pogledati izven okvirjev danega, ampak “zgodbo”, naše okolje ali realnost vidimo, kot deterministično, smo ujeti znotraj zgodb in pravzaprav, niti ne moremo biti nič drugače in nič več, kot to kar je pogojeno in določeno znotraj okvirjev družbe. Pomembno zavedanje, ki ga spoznamo šele, ko stopimo korak stran od poznanega in se začnemo spraševati, kaj pa je tisto, zaradi česar sem takšen kot sem, kakšen si želim biti, kaj je moja zgodba, k čemu stremim?

Zgodbe lahko spremenijo naše obnašanje, zgodbe lahko spremenijo naše percepcije in zgodbe lahko spremenijo zgodovino in vedno so jo. Katere zgodbe so pomembne? In kaj so moje zgodbe? Iz izkušenj vem, da so to zelo pomembna vprašanja.

Kaj hitro sem spoznala, da so literarni umetniki v naši družbi, tisti ki velikokrat vidijo in spoznavajo naše kolektivne zgodbe znotraj katerih živimo in močno vplivajo na oblikovanje in preoblikovanje podobe, ki jo izoblikuje posameznik v družbi. Oni so tisti, ki tudi uspejo zapisati, kako so presegli poznano, stopili na svojo pot. Tako, kot oni, tako tudi mi vedno, ko stopimo na svojo pot, po navadi ostanemo sami.

Največkrat to niti ni zavestna izbira dolgočasnega popoldneva, ampak zgolj odziv na okolico, v kateri ne zmoremo več delovati na zdrav način. Želja po samoohranitvi je močnejša od potrebe po pripadnosti, pridemo do točke, ko spoznamo, če si želimo biti to s čimer bomo lahko sami zadovoljni, ne moremo več uživati oz. delovati znotraj znanih zgodb, ki se preigravajo in odvijajo okoli nas.

So ljudje, ki presežejo poznane okvirje in si ravno zato, ker vidijo okoli sebe ljudi, ki so ujeti v zgodbe, ki so jim bile predane, ko zagledajo to šibkost v ljudeh, naivnost, ujetost; v tem v vidijo priložnost za nadvlado in prevlado in vidijo druge ljudi, kot način, kako lahko krojijo svoje življenje, nadenejo si vlogo krojača, želijo si moči nad drugimi, ker se ne znajo soočiti z občutkom lastne nemoči, praznine in pomanjkanja identitete.

So pa tudi tisti, ki presežejo okvirje znanega, se obrnejo navznoter in se vprašajo, kdo sem,… soočijo s tem. Niso več pripadniki in sprašujejo se kdo so, če niso del nečesa, kdo so? Kaj jim ostane?

V trenutku, ko pridemo do trenutka, ko se odcepimo od množice, za svojo samoohranitev in izpolnitev začnemo naravno zasledovati višje cilje, ki nam omogočajo, da se spoznamo s seboj in se začnemo razvijati v avtonomno osebo, ki dela spremembo za sebe, ker vidi kako to sprememba dobrodejno vpliva na njega, si seveda želi predati ta spoznanja drugim, želi si, da bi ljudje živeli lepše in boljše zgodbe in, da bi en na drugega vplivali na boljši način. Najdemo način, orodja, znanja, vizije in delovanje, ki nam prinaša smisel.

Dokler se ne spoznamo s svojimi zgodbami se samo trudimo vključiti in obstati. Premagovati življenje, nabirati…pridobivati, telesno uživati… Izberemo lahko, da se želimo spoznati z zgodbami v katerih živimo. Prvo se moremo z njimi spoznati, prepoznati vlogo, ki jo igramo, in jo zapustiti. Stopiti ven, ostati sam, nato se obrniti v sebe in najti svojo zgodbo, svojo zgodbo, ki nam prinaša smisel, zadovoljstvo in svobodo. Poznavanje zgodbe v kateri živimo, nam omogoča in pomaga so kreirati zgodbe, ki služijo drugim. Služijo drugim na tak način, da tudi oni najdejo svoje zgodbe in se ne izgubljajo v tujih.

Zorica Georgiev