Veliko manj kontrole imamo, kot bi radi videli oz. Verjeli. Mislim, da če bi vedeli kako malo jo imamo, bi se večina ljudi ustrašila tega življenja. Zato nam življenje to počasi razkriva.
Imamo pa veliko več vpliva, kot hočemo videti in vplivamo pravzaprav na veliko tega, kar tudi večinoma nočemo videti, ker bi se ponovno preveč ustrašili samih sebe. To dvoje nam življenje ponavadi tudi počasi razkriva. Če si le želimo spustiti navidezno kontrolo, vzeti vajeti življenja v svoje roke in iti na pot. Kjer je življenje tisto, ki smo ga vpregli.
Nas odnos do samih sebe je odnos do življenja. Saj smo mi življenje, del življenja. No naš vprežni konj, je konj, ki nam pokaže vse, …
Kako se do njega obnašamo, da mu ne zaupamo na koncu in se na vsakem ovinku tako vstrašimo, da skočimo dol, ker se to zdi bolj varno, kot nadaljevati pot?
Ker MI skočimo – ane, in vemo kam bomo skočili? In ostanemo dolgo na mestu, predno si zopet upamo, včasih celo odkorakmo nazaj, tam vsaj vemo kaj nas čaka.
Vsakič znova, ko se vrnemo nazaj nas pričaka ista zgodba, kot smo jo zapustili, vendar se vedno bolj glasno in jasno ponovi, včasih ne znam oceniti ali je to zato, ker jo jaz bolj vidim in slišim in bolj čutim, ali ker je res glasnejša.
Na koncu prideš do spoznanja, da raje stojiš na mestu, kot da bi šel nazaj. Utrujen si že od te zgodbe, tako utrujen, da se sprašuješ, če boš preživel še enkrat isto pot. Pa ne zato, ker je težka, ampak ker preprosto človeku zmanjka energije za nekaj, kar je čas, da zapusti, ker je odigralo že svojo vlogo.
To, kar nima več smisla, nas najbolj utruja. In pride dan, ko zopet greš naprej. Stara zgodba je postala preveč, utrujajoča, stanje na mestu tudi…in greš. Zaupaš konju, da ve kam stopa. Čeprav vidi dlje pred seboj, kot ti in se ne boji ostrih ovinkov in kaj bo za njimi.
Toliko kontrole, kot smo pripravljeni izpustiti, na toliko mest, kjer bomo vedeli zakaj smo se rodili in bo vse dobilo smisel in bomo videli, kako smo del Božanske igre in zgodbe, nas bo življenje pripeljalo.
A ne iščemo vsi tega odgovora, zakaj smo tukaj, kaj je smisel?
No, vsaj če ti ima smisel brati sedaj te besede, vem da si se to vsaj enkrat že vprašal.
V takih trenutkih vem, da je smisel vsega prav to, da sem tukaj in zdaj. In da je smisel to, da čutiš smisel in da ga šele lahko takrat, ko ti postane vseeno, tudi če ga ni.
Ker sami si nismo izbrali kje in komu se bomo rodili. Vsaj jaz se ne spomnim teh odločitev.
Se jih ti?
Lahko pa si izberemo odnos do tega, … Kar nam je življenje dalo, kamor nas je življenje pripeljalo.
Ker lahko nas sploh nebi?
Ni samoumevno.
Kaj praviš?
Konja smo dobili vsi, … Mogoče je naš vprežni konj toliko dober, kolikor je dober naš odnos do njega.
Naš vprežni konj, je takšen kot je naš odnos do vsega.
Ko rečem vsega, mislim na tebe in to življenje.
V nekem trenutku je treba zaupati, da je najboljši za nas, točno ta, ki smo ga dobili, saj drugačnega ne moremo dobiti, vsaj tukaj in sedaj ne.
In kako se obnašamo do najboljših?
To je dobro vprašanje.
So tam nekje, ali so tukaj?
Najboljši iz vsega naredijo najboljše.
To sem se naučila zadnje čase,
odkar spučam kontrolo.
In odkar vse, kar sem bila umira košček za koščkom, vsakič znova, morem prvo videti, zagledati to, zaradi česar sem sploh pomislila, da bi se zopet vrnila nazaj.
Preden dovolim, da tega več ni…
Morem videti, da je bilo.
Ker vračamo se nazaj vse dokler nismo vse koščke sebe vzeli s seboj. Šele ko celega sebe nesemo s seboj naprej, lahko zapustimo vse, kar več nima smisla, drugače, ga v resnici ima, če ne nebi skočili, ampak bi šli naprej.
Nič nas nebi ustavilo, nič nas nebi spomnilo, na smrt. In se nebi ustrašili. Ker je vse že odživelo svoje.
Življenje je celo, popolno, nič mu ne manjka.
Tako, kot vidimo sebe, tako vidimo življenje.
Ko skrivamo dele sebe pred seboj,
se bomo znova in znova zaleteli v te dele sebe.
Znotraj sebe. Te deli, se bodo bali smrti, ker niti še niso bili videni, niti niso zaživeli.
Ko celega sebe nosimo v svojih rokah,
se lahko odložimo, prepustimo, celemu sebi dovolimo, vzamemo vse s seboj,
in potem je tudi prostora za cel svet v naših dlaneh.
Vse, kar vzamemo na to pot življenja je sebe.
In to je vse, to je dovolj, to je to…
No vsaj za danes je to to, vsaj za tem novim ovinkom.
POT NAVZNOTER
Prišli smo do konca, konca tega, kar poznamo. Konca tega, kar nas je pripeljalo do tukaj kjer smo,...
PRISTAN – France Prešern ( Lepa Vida)
Eden od slovenskih mitov, ki ponuja svoje odgovore in uvide, ki nam razkrivajo slovenskega duha.
Kdo so črni zamorci, in kdo Vide, ki zapustijo svoj dom?
Srečko Kosovel – Zrcalo
Srečku Kosovelu med slovenskimi pesniki pripada eno najodličnješih mest. Njegov...