DOVOLJ

Davi sem bil se v puščavi,
igral se s soncem,
in praznim prostorom,
smotrnim vdihom,
in narave pihom,
kamor pesem se ujame,
in moj pogled vname.

Davi sem bil sam na ledu,
pod menoj globina,
ki nima ne konca, kaj šele začetka,
saj ledena površina, ne razkriva,
ampak pokriva.

Davi sem plaval v oceanu,
kjer tokovi so me nosili,
delfini mirili,
modrina navdajala s svežino,
to neskončno milino.

Davi sem, opazoval srne v gozdu,
neplašno so se umile v potoku,
kot bi mi pokazale, da tudi one uživajo,
v istem zvoku, v isti svežini,
čeprav ne plavajo v globini,
ne preživijo puščave, in ne iščejo,
ledu, na katerem obdržale bi svoj
košček miru.

Davi sem se podal v neznano,
opazoval sonce,
pogledal čez ramo,
na svoji veradni spoznal svetove,
dovolj da v dan zakorakal poln svetlobe.

POEZIJA