Na jasi v čistem vetru, lasje so plapotale,
iskre v očeh se prebudile,
ona videla je lahko,
da ničesar kar bi potrebovala
ji iskati treba ne bo.
Vse bo dobila, ko bo svojo dlan
sebi nežno ponudila,
jo na sebe položila,
spoznala svoj nežen dotik.
Dotik, ki ga je iskala
v tem svetu sebe predala.
Sedaj ji ni nič drugega ostalo,
kot da se nežno objame
pred resnično predajo.
Predajo duši,
da jo ona vodi,
da ne bo več živela v zablodi.
Vesolje je zgrajeno iz zgodb in ne atomov (UVOD 2.del) – SPOZNAJ SE SKOZI POEZIJO
Smo varno na svojih čolničkih? Iščemo rešitelje? Znamo plavati?
NISI SAM
Nikoli nisi sam. Ko ti je težko, se vedno spomni, da nisi sam. Ko ti gre zelo dobro, se prav tako...
SREČKO KOSOVEL – OCEAN
Mehanikom! Mehanika ne more umreti, ker nima duše. Paradoks je mehaniku nerazumljiv,...