SKOZI LUKNJE POSIJE SONCE

Ne išči v življenju ljudi, ki bodo celili tvoje rane. Išči in obkroži se v življenju z ljudmi, ki kljub tvojim ranam, pod njimi vedno vidijo tebe celega.

Samo sami lahko zacelimo svoje rane.

Ne skrivaj svoje rane, samo na tak način, boš prepoznal skupine, ljudi, mentorje in terapevte, ki ne bodo v tebi iskali, kaj ti manjka, kje nisi ti cel, da oni lahko zapolnijo to luknjo.

Samo ob ljudeh, ki vedo, da so celi, da so pod vsem celi… samo taki ljudje, ne bodo delali lukenj, in samo ob takih ljudeh, boš lahko sprejel sebe in svojo celovitost.

Samo ob tistih, ki so so sami celi, si ti lahko vse, kar si… drugače te bodo pomanjšali.

Želim ti, da vidiš v sebi in v vsakem, da smo vsi celi, ne glede na to, ali smo to pozabili, ali smo žulje na poti dobili, ali smo svojo kožo ranili.

Žal, sploh ženska, ženski ponavadi ne dovoli…in z vsakim letom, ko smo starejši, nam starejši težje dovolijo, da smo “večji” od njih, bolj polni od njih. Zato, ker ob takih nas – nebi vedeli, kakšna je njihova vloga. Ob takih nas niso vedeli, kdo so, niso verjeli, da so dovolj zato so nas pomanjšali.

Tako močno imamo v sebi, da smo tako majhni, da nas imajo ljudje radi samo zato, ker nam nekaj manjka, da naš otrok, njemu more nekaj manjkati, moramo najti kaj mu manjka, da je bil nam zaupan, da je bil nam dan.

Draga moja in dragi moj, upam, da ves, da toliko kolikor imamo sebe radi, toliko imamo lahko druge…in ko se nam drugi zdi preveč, da bi ga lahko sprejeli in imeli radi, ga pomanjšamo, da je nam lažje.

Ne išči dovoljenja od drugih, da si lahko cel. Bodi cel, in tam kjer postane težko in tesno, ne glede na uspeh teh ljudi, ne glede na to, kdo je ta, koliko je star, kakšno izobrazbo ima, od tam odidi. Ne pomanjšaj sebe, zato, da drugi lahko najde prostor za sebe…in ne rabiš dovoljenja, da si cel. Odidi.

Ne išči dovoljenja od drugih, tvoja celovitost je tvoja svoboda in tvoja pravica. In tuja celovitost, ne vpliva na tvojo.

Nobena zunanja stvar, ne more zapolniti lukenj, ki je vedno vidimo v sebi… ko iščemo svoje, ker verjamemo, da če bi bili za res celi, bi nas že imeli radi… in zaradi tega, ker nas niso znali.. se nimamo radi. Sebe potolažimo tako, da vidimo luknje v drugih… oz. jih iščemo. Na tak način, se ne počutimo sami in na tak način, smo koristni, navkljub luknjam, ki jih vidimo v sebi.

Na tak način zgrešimo sebe. Ampak teh lukenj ni, teh lukenj ni, te luknje so samo sence, ki odslikavajo to, za čimer se skrivamo in stojimo. Ko se umaknemo, lukenj več ni.

Pa če tudi bi bile, te luknje zares v nas…ko bi pogledal svojo senco, bi lahko videl, da skozi te luknje sveti sonce. Ne boj se biti obsijan…samo takrat boš vedel, kje se skrivajo tvoje sence.

In tisti, ki ne vidi sonca, ki sije skozi tebe…tisti ki vidi luknjo. Tisti, ki ne vidi, da se nisi opazil, da se lahko samo premakneš, da so te luknje skozi katere sije sonce (sence) tvoje darilo, za katerim se skriva, to zaradi česar si tu.

Ne sprašuj, za mnenje ali dovoljenje…ker tisti, ki sije, vidi, kje ti siješ. Tisti, ki sije, sveti ravno tam, kjer ti misliš, da nihče ne želi gledati… tam kjer ti misliš da te ni. In tisti, ki sveti, ga tvoja svetloba nikoli ne zaslepi. Tisti ki sveti, dovoli, da svetiš tudi ti.

Življenje nas uči, da smo celi, življenje, nam kaže, da smo dovolj, kdaj se to naučimo, je pa odvisno samo od tega, kdaj si dovolimo začutiti sebe. Začutiti, kako nas boli, boli pa, ker smo se zmanjšali. Zmanjšali, da bi nas drugi lahko sprejeli.

Danes lahko sprejmemo sebe. Ker smo dovolj. Danes je varno. In danes smo celi v senci ali brez nje… še nobena senca ni nečesa izničila. Tudi, če si v senci, si še vedno cel.

Stopi na sonce. Razkrilo se ti bo, kaj skrivaš pred seboj