zakaj sem tukaj?

To vprašanje sem si prvič zastavila že dolgo nazaj in dolgo res nisem imela odgovora. Verjela pa sem, da je to življenje fer. Mislim, lažje je živeti, če to verjameš. Tako, da sem se trudila si olajšati pot. Nekako sem videla, da če delaš prave stvari, da ljudje mogoče niso fer, in ljudje lahko kaj zakrivijo ali pa naredijo “slabe” stvari. Ampak življenje je fer, vsaj to je moja izkušnja. Tako sem verjela, čeprav je bilo na trenutke težko. Prejšnje leto se je izkazalo da je res, in od takrat ne samo verjamem, ampak vem… težko je opisati, kot da se vse zloži na svoje mesto in si rečeš. Res je fer igra. Vidiš, da je.

No zadnje čase se mi zdi, da je smisel življenja, da se naučimo ljubezni, da se naučimo imeti radi. Da vse kar se nam dogaja je zato, da gremo po poti ljubezni, da pridemo do tega, kar v resnici vsi iščemo zavedno ali nezavedno. Da pridemo do sebe.

No Matevž pravi, da sem včeraj v spanju rekla, da sva prišla na ta planet širit ljubezen. In čeprav se mi je za toliko stvari in se mi za toliko stvari v življenju zdi, da razumem in “vem”, šele ko zares doživim to, da to postane del mojega zavedanja se zavem, da nisem vedela.

In sedaj vem da je res, da dokler iščemo sebe, iščemo ljubezen in dokler iščemo ljubezen, iščemo sebe. Nič nismo izgubili, res smo samo pozabili, kje iskati in kam pogledati. Zdej mislim, da ni da me življenje uči ljubezni, ampak da smo mi tisti, ki smo sem prišli biti ljubezen.