GALEB

GALEB

Letela, letela čeprav brez kril,

iskala, iskala kdo je mil.

Mil, mil v pogledu svojih strasti,

topel, topel da se v očeh iskri.

Vzrla modre je oči,

ki spremenile so se v rjave barve,

ko na Zemlji sta se srečala.

Obraz mladeniča,

obraz starca.

Obraz izgubljenega pijanca,

vse zato, da uvidela bi svoje

notranje zlato,

ki žarelo za svet bo lahko.

Bilo je bilo njeno srce,

v višino si dovolilo,

a Zemlje pod nogami ni izpustilo.

Letel je letel,

vse pesmi v svoja ušesa ujel.

Višine se ni bal,

čeprav vedno sam je ostal.

V svoji praznini izpraznil je meh,

meh resnobe, prišel na dan je smeh.

S Smehom poletel dalje,

v neznane višave,

svet jih ne vidi,

ker barva njegovih oči

se spreminja hitreje

kot učenost ji lahko sledi.

Puščal za seboj ni sledi,

na Zemljo se vračal,

ko se ribe lovi.

Prišel je, da bi poleteli

in svoje srce vedno s seboj vzeli.

Ni mu dala miru,

ni spoznala strahu,

z njim ni bežala.

Svojo vrednost prepoznala.

Vsakič v ogledalu lepotica,

ki na ramenu poje ji senica.

Vse pesmi je slišal,

saj z njimi leti.

V njegovih očeh se razkriva nov svet,

visoko, visoko Galeb leti,

samo tisti, ki ne bojijo se višine,

ga iščejo vzreti,

tako si ga želijo vzreti,

da pozabijo, da je zato potrebno leteti.

Bila je brez kril,

a nikoli ni izpustilo priložnosti,

da bi letela k njemu, ki je Mil.

Zorica Šraml Georgiev

( posvečena velikemu Človeku zaradi katerega sem živa)