MOJ GLAS, TVOJ GLAS
Bi svoj glas prodal?
Samega sebe izdal?
Da služil bi tistim,
ki prižigajo zvonove,
ki naznanjajo, kdaj se glava sklone?
Pravijo, sklonjeno je dobro čepeti,
da bi se Bogu priklonili, ker smo
njegovega sina ubili.
Pravijo, da dovolj ne znaš,
da bi se slišal in štel tvoj glas.
Nimaš dr.-ja pred imenom,
če ga imaš, pa le bodi tiho,
drugače ne boš več naš.
Te bomo kamenjali!
O, oprosti — ni čas za srednjeveške izraze,
sedaj imamo bolj prefinjene kamikaze,
ki rušijo naš ugled,
zapirajo pot v lep javni izgled.
Saj vse, kar imamo, je glas,
ki, pravijo, se sliši v deveto vas.
Kaj tvoj glas pravi?
Da se drugega utiša, ker ti ne paše
njegova narodna noša.
Ali ti ne paše, da svet ni rožnato polje,
zaradi katerega se počutiš, da ti je bolje?
Verjameš mogoče, da tisti tam
nabral je vse rože in zbežal stran?
Saj rož v tebi ni in bojiš se spoznati,
kdo v resnici si,
brez množice in imena
in da ni pomembno,
kdo komu polaga polena.
Imaš svoj glas?
Imaš svoj stas?
Kaj pa morala in resnica?
Kaj pa tako opevana pravica?
Kaj pa otroški razgledi,
ki umazani so z nečimrnimi pogledi?
O čem tvoj glas govori?
Je miren ali v njem kaj kriči?
Je tvoj glas samo znanilo?
Ali orožje, ki pokonča vse,
kar ti ni milo?
Je tvoj glas kupljen s kruhom in obleko,
ki varnost prinaša,
svobodo iz dneva v dan odnaša?
Kdaj bo tvoje sporočilo sploh našlo pot,
da bo tvojo dušo lahko umilo?
Da se bo tvoje telo spočilo,
da bo vse iz tebe se zlilo?
Da boš jokajoče spoznal,
da tvoj glas je vse,
kar iščeš v svetu zaman.
Da svoj glas spoznati
je vse, kar si prišel si dati.
Si misliš, če tvoj glas
ne bi bil edino, kar imaš?
Zakaj bi potem se kamenjali
in javnosti kazali,
da tišina je tista,
ki ne boli?
In daj, ostajaj tiho še ti!
Kdaj so pa tebi vzeli tvoj glas,
da tako mirno prisostvuješ
in gledaš tuji poraz?
Saj to je glas za tebe,
saj edini pogumen je tisti,
ki ne misli samo na sebe.
Ne obračaj se od sebe,
prisluhni in spoznal boš,
da vsak ta glas kliče prav tebe.
Pregledala in uredila: Valentina Parovel
